Moj članek – revije Gea

To je tam kjer je doma najboljši beli sir in akacijev med. Tam so doma avtohtoni prebivalci Srbije. Žilavi in radoživi Vlahi, ki so ohranili svoj govorni jezik in običaje. Za seboj puščam glavno pot in samostane ter se bližam osrčju zelenih hribov, ki jim ni videti konca. Za ovinkom sledi vzpon. Še en ovinek in še en. Nato pa spust, kjer se odpre dolina polj v rjavih in zelenih odtenkih.

Skrite male vasice. Čreda ovac in začudene oči domačinke, ki ne more razumeti kaj počnem v njihovih koncih. Hoče mi pomagati, ker misli da sem se izgubila. Ko pa ji po vlaško rečem »auc ši faš«, se ji nasmeh razpotegne čez cel obraz, da se ji zalesketajo zlati zobje. Brezpogojno me povabi na kavo, rakijo, sladko, ribo, sir, … Spet se počutim doma v drugačnem in ne tako oddaljenem kraju. Gostoljubje.