Vzhodna Turčija

Moj članek iz revije Gea

Tu se začne tisti pravi vzhod. Čaj, čaj in zopet čaj. Domovanje Kurdov, ki nimajo ničesar, še vero v boga so jim odvzeli, le glasbe in mitov ne. Živahni kurdski plesi in streljanje v prazno. Medtem ko se vozimo proti vznožju Ararata, Kemal ves čas prepeva, da še danes doni njegov glas v mojih ušesih. Končno prispemo na 3000 m, kjer prebiva njegova družina. Zozana. Beli in črni šotori. Slap, mavrica in skorajda nenaravni razgledi na turško, iransko in armensko stran.

Zbudijo me nočni streli in kričanje. Ker me je strah, zbudim še Ahmeta in ga sprašujem, kaj se dogaja. Volk je napadel ovce. Ko se zjutraj prikažem iz šotora, me vsi z prisrčno pozdravijo in me pogostijo z domačim sirom, kruhom in čajem. Jaz pa z grozo opazujem razmesarjene ovce. Ovčje glave. Potoki krvi. Ženske začnejo jokati. Kemal pade skupaj. Zavlada vsesplošna zmeda. Grozna situacija. Alah kaj si res odvrnil pogled in pozabil na kurdske nomade?

Opustimo idejo, da bi se povzpeli na Ararat in se vrnemo v mesto. Tokrat me Ahmet objame preko ramen, si naroči Efez pivo, prižge čik in začne veselo prepevati.

Advertisements
Gallery | This entry was posted in turčija and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s