Vzhodna Turčija

Moj članek iz revije Gea

Tu se začne tisti pravi vzhod. Čaj, čaj in zopet čaj. Domovanje Kurdov, ki nimajo ničesar, še vero v boga so jim odvzeli, le glasbe in mitov ne. Živahni kurdski plesi in streljanje v prazno. Medtem ko se vozimo proti vznožju Ararata, Kemal ves čas prepeva, da še danes doni njegov glas v mojih ušesih. Končno prispemo na 3000 m, kjer prebiva njegova družina. Zozana. Beli in črni šotori. Slap, mavrica in skorajda nenaravni razgledi na turško, iransko in armensko stran.

Zbudijo me nočni streli in kričanje. Ker me je strah, zbudim še Ahmeta in ga sprašujem, kaj se dogaja. Volk je napadel ovce. Ko se zjutraj prikažem iz šotora, me vsi z prisrčno pozdravijo in me pogostijo z domačim sirom, kruhom in čajem. Jaz pa z grozo opazujem razmesarjene ovce. Ovčje glave. Potoki krvi. Ženske začnejo jokati. Kemal pade skupaj. Zavlada vsesplošna zmeda. Grozna situacija. Alah kaj si res odvrnil pogled in pozabil na kurdske nomade?

Opustimo idejo, da bi se povzpeli na Ararat in se vrnemo v mesto. Tokrat me Ahmet objame preko ramen, si naroči Efez pivo, prižge čik in začne veselo prepevati.

Galerija | This entry was posted in turčija and tagged . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s