V očeh svetovnih popotnikov – PAKISTAN, INDIJA, TURČIJA, SRBIJA, SLOVENIJA

Moj ČLANEK – iz revije GEA 2005/JUNIJ

BISERI SVETA V OČEH SVETOVNIH POPOTNIKOV

Besedilo in fotografija: Ksenija Čermelj

PAKISTAN

Bila je ljubezen na prvi pogled. Divja eksotika gorskih masivov Hindukuša, Pamirja in Karakorama. Strnjene in ozke doline, ravne planote, dolgi ledeniki, viseči mostovi… kjer je speljana tudi ena izmed svilenih poti. Mikroskopsko življenje na višini pa spremljajo zelene oaze natančno obdelanih polj, kjer je izkoriščen vsak košček zemlje in kjer so ljudje ob rekah in jezerih ustvarili svoja skromna kamnita prebivališča. Na severni strani pa se dvigajo osamljeni in v nebo segajoči sedem tisočaki. Fascinantna pokrajina. Kakršna je pokrajina na severu Pakistana, ravno taki so tudi njeni prebivalci. Divji, preprosti in izjemno gostoljubni. Posebna začimba, ki naredi Pakistan še bolj okusnega in privlačnejšega je kulturna pestrost ljudi, ki se odraža v jeziku, glasbi, oblačilih,… in ko me danes vprašajo, kje mi je bilo najlepše in kam bi se ponovno vrnila. Brez premisleka je odgovor vedno isti. Pakistan.

INDIJA – ORISA

Če bi hotela opisati Oriso, državo ob bengalskem zalivu, bi si izbrala dve barvi. Črna in oranžna.Ponosni in preprosti domačini. Črni in nasmejani. Trdi in mehki.

Mesta so kaotična in umazana, kjer vse poteka v določenem nesmiselnem redu, medtem ko je hribovita notranjost polna plemen, ki na žalost izginjajo v pozabo, kljub temu da do njih vodi tisoč in ena skrbno skrita pot. Tako kot notranjost tudi obala še vedno ostaja neobljudena in privlačna.
Vsako jutro vstanem ob zgodnjih jutranjih urah in hodim po svojo naravno drogo. Omamljena od sončnih vzhodov se sprehodim po dolgi peščeni plaži katere pesek mi škriplje pod mokrimi stopali. Poslušam valove, nabiram školjke in se pridružim ribičem in njihovim ženam na ribji tržnici. Trdo delajo za svoj vsakdanji kruh. Ko jih opazujem, me pustijo pri miru, ker razumejo mojo tišino.
Indijo sem vedno poskušala zajemati z polno žlico. Se prepuščala danim situacijam, da sem dobila indijski občutek za ljudi in okolico. Učila sem se ljubiti, jeziti, smejati, videti, poslušati in predvsem dotikati. Srednje poti v Indiji enostavno ni. Ali jo sovražiš ali pa ljubiš. Izbrala sem si slednje. Mati Indija.

VZHODNA TURČIJA

Tu se začne tisti pravi vzhod. Čaj, čaj in zopet čaj. Domovanje Kurdov, ki nimajo ničesar, še vero v boga so jim odvzeli, le glasbe in mitov ne. Živahni kurdski plesi in streljanje v prazno. Medtem ko se vozimo proti vznožju Ararata, Kemal ves čas prepeva, da še danes doni njegov glas v mojih ušesih. Končno prispemo na 3000 m, kjer prebiva njegova družina. Zozana. Beli in črni šotori. Slap, mavrica in skorajda nenaravni razgledi na turško, iransko in armensko stran.

Zbudijo me nočni streli in kričanje. Ker me je strah, zbudim še Ahmeta in ga sprašujem, kaj se dogaja. Volk je napadel ovce. Ko se zjutraj prikažem iz šotora, me vsi z prisrčno pozdravijo in me pogostijo z domačim sirom, kruhom in čajem. Jaz pa z grozo opazujem razmesarjene ovce. Ovčje glave. Potoki krvi. Ženske začnejo jokati. Kemal pade skupaj. Zavlada vsesplošna zmeda. Grozna situacija. Alah kaj si res odvrnil pogled in pozabil na kurdske nomade?

Opustimo idejo, da bi se povzpeli na Ararat in se vrnemo v mesto. Tokrat me Ahmet objame preko ramen, si naroči Efez pivo, prižge čik in začne veselo prepevati.

 

 

 

 

 

 

SRBIJA – HOMOLJSKE PLANINE

To je tam kjer je doma najboljši beli sir in akacijev med. Tam so doma avtohtoni prebivalci Srbije. Žilavi in radoživi Vlahi, ki so ohranili svoj govorni jezik in običaje. Za seboj puščam glavno pot in samostane ter se bližam osrčju zelenih hribov, ki jim ni videti konca. Za ovinkom sledi vzpon. Še en ovinek in še en. Nato pa spust, kjer se odpre dolina polj v rjavih in zelenih odtenkih.
Skrite male vasice. Čreda ovac in začudene oči domačinke, ki ne more razumeti kaj počnem v njihovih koncih. Hoče mi pomagati, ker misli da sem se izgubila. Ko pa ji po vlaško rečem »auc ši faš«, se ji nasmeh razpotegne čez cel obraz, da se ji zalesketajo zlati zobje. Brezpogojno me povabi na kavo, rakijo, sladko, ribo, sir, … Spet se počutim doma v drugačnem in ne tako oddaljenem kraju. Gostoljubje.

SLOVENIJA – NANOS

Biserov je mnogo, a izbrala sem si tega, kjer je moj dom. Nanos. Ko ga opazujem, vem da je nekaj posebnega. Ponosen in mogočen branilec. Ko pridem od drugod se skorajda obredno podam na pot, ki sem jo mnogokrat prehodila. In vedno odkrijem nekaj novega. Neodkritega. Skritega. Razgled z vrha Nanosa seže vse do Trsta na italijanski strani in do dolenjskega Kuma. Mali vasice. Hrib in za njim še en hrib. Potoki. Doline in polja. Vedno znova se začudim kako zelena in gozdnata je ta mala pikica na zemljevidu. Bogata in enostavno lepa. In ko začutim burjo, ki se mi zareže do kosti in ki mi ne pusti, da bi naredila dodaten korak naprej, takrat zares vem, da sem doma in da me tisti veliki slovanski bogovi kaznujejo, ker so me pogrešali. In tudi jaz sem njih. Njihovo deželo, njene prebivalce in sebe med njimi. Spokojnost.

Advertisements
Gallery | This entry was posted in indija, pakistan, slovenija, srbija, turčija, članek and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s