madhya pradesh

Odšla sem iz Orise v Madyo pradesh. Na poti do Kajuraha (kjer so znani erotični templji) se nam je pokvaril avtobus. Ha to pa je štorija in pol.
S Heike, avstrijsko popotnico, sva se odločili za nočno vožnjo in da bova odkrili še neturistični del Indije. sambalpur. pred tem smo se potikale po notranjosti Orise in v zadnjih 10 dneh sva srečale natančno tri popotnike. Tako smo se usedle na avtobis in se iz koraputa odpravile dop sambalpurja. pa se nam je sredi noči proti notranjosti avtobus pokvaril. Bili smo in the middle of nowhere. Voznik nam »engrezom« ni hotel vrniti denarja nazaj za pol pot. Jaz se nisem kaj preveč sekirala. Prvo stvar ki sem jo naredila, sem vzela zobno ščetko iz torbe in si umila zobe. Se usedla na rob prašne ceste in čakala, da se bo nehal neumorno kregati in nam dal denar, ker smo upali, da bo mimo prišel kak avtobus. Le 5 km stran se nahaja želežniška in če ne bi imela tega nahrbtnika na sebi in bi bilo nekaj na ulici, ki bi jo osvetljevalo bi se celo odpravila do tja. Tako pa sem se ves čas spraševala, kje za pa sploh smo. Domačini so razpravljali in klicali po telefonu, neumorno razlagali, kričali, ter se le nazadnje umirili, ko smo vsi skupaj dobili denar nazaj. Prižigali so bidije – indijske cigarete. Jaz sem pa razmišljala o čaju. Kaj bi v tistem trenutku dala za čaj. Celo bogastvo. Čez nekaj časa nas je pršel komjon iskat. Tak ki ga pri nas rabijo za tovor peska, ti v Indiji se z njim prevažajo delavci. Na njem ni možno sedeti. Poskakovanje na indijskih ceste udarja v rit in hrbtenico. Lahko ti jo prelomi ob močnem udarcu, ko naleti na globokno luknjo na cesti ali pa ko se poskuša izogniti njenemu veličanstvu, gospe Sveti Kravi. Veter nam je ves čas sušil obraze, roke smo vsi že imeli otrple, ko smo se držali za že zarjavele štange kamjona. Če bi slučajno izpustila štango, bi me verjetno odneslo na drugo stran kamjona…v vsem tem »mučenju« smo se smejali skoraj evforično. Bolj kot smo se smejali, lepše nam je bilo. Sedaj v Orcchi uživam še zadnje vzdihljaje Indije. Uživam v božanski hrani. Popijem na miljon čajev na dan. Sprehodim se do templjev večnosti in se čudim tej umetnosti vklesani v kamen. Si sposodim bicikleto in se zapeljem do vasice. Stopim v del nedotakljivih. Še nekaj čajev, nekaj klepetov vsakdana, nasmehov nagajivih deklic, nekaj malih trenutkov vpetih v kulise mojega horizonta, kjer se rdeči sonce, kjer slišim oddaljene odmeve večnih manter.
Ah kdaj se bom nasitila te Indije?

Phir milenge,

Sati

Advertisements
Gallery | This entry was posted in indija and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s