Po starodavnih poteh skozi Pakistan

Moj članek iz revije Gea/ junij 2006

BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: Ksenija Čermelj

Ponavadi je na poti proti Kitajski in Indiji bilo zaslediti mnogo iskalcev stopinj Marca Pola, Aleksandra Velikega in drugih velikih popotnikov, vendar letos je bilo drugače. Nikogar nisem srečala, ki bi mi znal povedati, kaj se dogaja na drugi strani meje. Mogoče si nobeden ni upal ali želel potovati po Pakistanu zaradi nedavno »končane« vojne v Afganistanu ali pa nerešenega kašmirskega vprašanja. Vsi so mi govorili, tako domačini kot popotniki, da razmere še niso stabilne, še celo več, niso mogli razumeti zakaj se odpravljam v muslimanski in »nevarni« Pakistan. Kljub govoricam in svarilom me je radovednost in neustavljiva želja gnala naprej med visoke gore in njene ljudi.

Dežela čistih
Košček ozemlja, štiriinštiridesetkrat večjega od Slovenije, ki ga danes imenujemo Pakistan, je v zgodovini bilo priča velikih civilizacij, pretoka religij, mnogih padcev in vzponov. Začetek kulture sega približno 3000 let pred naše štetje, ko se je ob reki Ind razvila ena prvih civilizacij, tako imenovana indska oz. dravidijska civilizacija, ki se je raztezala po ozemlju današnjega Pakistana in Indije, vendar je zaradi naravnih katastrof (poplave, potresi, suše) začela propadati že pred prihodom arijskih plemen, ki so naselili deželo 1500 let pred našim štetjem.
Pakistan je bil tudi priča rojstvu brahmanizma iz katerega se je razvil kasnejši hinduizem ter bil je to kraj, kjer je budizem našel svoje mesto. Ko se je Aleksander Veliki na svojem velikem pohodu srečal z velikim kipom Bude mu je nadel kar grško preobleko, tako da danes najdemo tu ostanke indijsko-grškega umetniškega stila, bolj znanega kot gandharansko obdobje, ki je trajalo vse do vdora Arabcev in Turkov v deželo, kateri so s seboj prinesli islam. Pri širitvi islama ni šlo za evangelizacijo, saj so osvajalce zanimale predvsem trgovske poti, vendar za pospešeno širitev nove vere so pomembno vlogo odigrali islamski mistiki t.i. sufiji, tako da je večina prebivalstva današnjega Pakistana islamske veroizpovedi.
Pakistan je zaradi svoje strateške meje bil izpostavljen vdorom grških, perzijskih in turških ljudstev, vladanju Mongolov in Mogulov, kolonizaciji Britancev… Slednji so imeli odločilno vlogo pri postavljanju vzhodne, severne in zahodne meje zaradi katere so še danes neprestani konflikti s sosednjimi državami, saj so s tem ločili velika ljudstva, ki so danes nahajajo na tej ali drugi strani meje.

Pol stoletja mlada država se je ločila od Indije in zaživela samostojno kmalu po odhodu britanskih kolonizatorjev. Ime novo nastale muslimanske države pa je dobila že nekaj let pred neodvisnostjo, ko je pakistanski študent skoval ime iz začetnic pokrajin, ki tvorijo današnji Pakistan in sicer: Panjab, Afgania (NWFP), Kašmir, Sind in Baluchistan. Ta skovanka, Pakistan, pa po naključju, v dobesednem prevodu, pomeni dežela čistih.

Ubijalec Hindujcev
Prelaz Lowari (3118 m) le za pol leta poveže krut in redko poseljen severozahodni del Pakistana z južnimi in rodovitnimi dolinami. Domačin Karim usmerjen proti nedokončanemu tunelu, ki naj bi skozi celo leto povezoval severni del z južnim, mi nezadovoljno govori: »Vsako lepo kot medvedi čakamo na maj, da se lahko premaknemo iz svojih brlogov. Popolnoma izolirani smo, s snegom odrezani od južnega Pakistana. Edina možnost, ki nam ostane je letalo, ki občasno leti iz Chitrala, vendar tudi do tam iz moje vasi potrebujem dva dni peš po visokem snegu.«
Pogled na vzpenjajočo se cesto, katero obdajajo le visoke gore in v prepadu daleč proti zahodu se nahajajo strnjene in zelene doline, ki jih krasijo lesene kolibe, niso kazale nikakršnega znaka življenja. Po desetih urah vožnje po serpentinasti in blatni poti, ki se na določenih delih razširi in kasneje spet zoži sem se znašla v Chitralu. Nekoč je bil pomembna postojanka, ko so tovorili svilo, poldrage kamne, srebro, začimbe iz Kitajske v Afganistan in naprej proti zahodu ter tudi v obratni smeri. Sveže in od visokogorske svetlobe prekrasno jutro me je pognalo med ozke ulice pisanega bazarja. Od preteklih časov se ni kaj dosti spremenilo, kljub majhnemu deležu zahodnjakov, saj je izgledalo kot bi človek zavrtel čas kakih 300 let nazaj. Moški oblečeni v tradicionalnem »shalwar kamizu« in s »chitali« kapo so posedali v majhnih čajnicah ali se sprehajali po bazarju, kjer so prodajali tradicionalne kape, kučme, brezrokavnike narejene iz ovčje ali kake druge volne, poldrage kamne.
Pogrešala sem ženske, odsotnost žensk iz javnega življenja je v zahodnem delu Pakistana nekaj običajnega, kajti le-te se morajo držati pravila »purdah«, kar pomeni, da morajo živeti med štirimi stenami in njihove obraze lahko vidi le najožje sorodstvo, medtem ko se na ulico lahko odpravijo le v spremstvu moškega in ko so me videle, sprehajati se samo, so se prestrašile, odmaknile pogled in odhitele stran. Tradicija je na severozahodu Pakistana močno zakoreninjena in sloni na nenapisanih pravilih: gostoljubje, čast, pokornost in maščevanje.
Modrooki in svetlopolti antični prebivalci živijo v teh dolinah na severu Pakistana že stoletja, le da so se nekateri domorodci pomešali s prišleki iz zahodne Azije, ki so se mudili v teh dolinah, ko so maširali naprej proti vzhodu. Kulturna pestrost številnih etničnih skupin, ki se med seboj ločijo po fizionomiji, običajih in jezikih, je vsekakor rezultat tisočletnih preseljevanj, osvajanj in trgovanj po starodavni svileni poti. Mogoče najbolj odstopajoči so maloštevilni poganski Kalaši, ki so naseljeni v treh slikovitih dolinah. Kalaši so odprti in pisano oblečeni, še posebno ženske, ki s svojo narodno nošo naredijo na naključnega prišleka prav poseben vtis. S svojim panteonom bogov, škratov in vil kot Arijci ali stari Grki častijo vino, žito, sir, mleko. V ta namen prirejajo obrede, ki so pretežno sestavljeni iz plesa, glasbe, veselega rajanja in pitja vina do onemoglosti, ki je v teh dolinah, čeprav v muslimanskem svetu, dovoljeno. Mogoče je bil ravno Hindukuš ali z našimi besedami »ubijalec Hindujcev« tisti, ki je z visokimi stenami nedostopnih gora skozi tisočletja zavaroval to edinstveno kulturo, saj na drugi strani meje, v Afganistanu, kjer tudi živijo, jih je afganistanski kralj konec 19. stoletja dal spreobrniti v muslimane in tako je bivši Kafiristan (dežela nevernikov) postal Nuristan (dežela luči).

Po starodavni svileni poti
Le kako naprej proti vzhodu, je bilo moje vprašanje, ki me je mučilo že nekaj dni. Ponujali so mi drag prevoz z džipom, ki si ga nisem hotela privoščiti, sem se pa odločila za bolj divjo in pestro popotovanje po stari svileni poti. Vožnja od Chitrala do Bunija v zadnjem delu lokalnega kombija v spremstvu ovac in koz je bila prijetno utrujajoča, od tu pa do Mastuja preko prelaza Shandur naprej je sledila deloma pešpot, deloma sem delala družbo prijaznim policistom, vse dokler si nisem, vsa premražena in zdelana, privoščila slučajno potujoč džip vse tja do Gilgita. Vasi in zaselki so redki in ena od druge precej oddaljena. Ko se pa pojaviš v vasi, te domačini takoj privlečejo v hišo, pogostijo s čajem in prvotna sramežljivost se nadaljuje v radovednost in stopnjuje s prepirom, ki se ponavadi vedno vrti okoli tega pri komu boš prespal, pri komu jedel, kdo ti bo razkazal okolico in domače izdelke,…
Po tej s kamnom utrjeni in težko prehodni poti, kjer so skoncentrirani gorski masivi Hindukuša, Karakorama in Pamirja, so nekoč prevažali svilo, srebro, začimbe,… danes pa sem zaidejo slučajno mudeči se popotniki in domačini; slednji tovorijo tu čez stvari iz Kitajske,
hrano, živino in hašiš. Vsi vedo, da tu čez poteka ilegalna trgovina s hašišem. Iz Pakistana preko ilegalnih prehodov v Afganistan, od tu naprej v Evropo, po možnosti v amsterdamske Cofee Shope ali pa še naprej čez lužo.
Marihuana raste na poljih ob glavnih in stranskih poteh, le-to predelajo v hašiš, ki je skorajda legalen, saj ga kadijo za vsakim vogalom. Kadijo ga vsi, tudi policaji in vojaki, le ženske ne, saj je trgovanje vedno bilo domena moških in ne žensk.
Pot je na določenih delih izredno težko prehodna in če je že prehodna, se vedno najdejo nepredvidljivi, včasih tudi kočljivi trenutki, zaradi katerih čutiš kepo v želodcu in taki trenutki so bili tudi moji. Zaradi, od plazov zasute poti, smo porabili dodaten dan vožnje po za silo s kamenjem utrjenem ozki poti. Še posebej pestro je bilo tik preden se je začela delati noč, namreč naleteli smo na izredno težko prevozen del. Šofer in njegov sopotnik sta začela nekaj godrnjati in s pogledom skozi levo okno, mi je takoj postalo jasno zakaj. Takrat sem začutila tisto kepo v želodcu in menim, da nisem bila edina. Namreč pod seboj sem videla nekaj kilometrski prepad, ki bi nas lahko pognal naravnost v Alahove roke, vendar zaradi spretnosti našega šoferja nas je pot k sreči pognala naprej proti vzhodu. Ne smem si niti predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi se nenadoma pojavil džip, ki bi prišel iz nasprotne smeri.
Mikroskopsko življenje na severu Pakistana spremljajo zelene oaze, kjer je izkoriščen vsak košček zemlje, kjer so ob pritoku ledenikov v dolini ali planote oblikujejo reke in jezera ob katerih so si ljudje ustvarili svoja skromna kamnita prebivališča. Na severni strani se dvigajo divji osamljeni in v nebo segajoči sedem tisočaki in občasno se odprejo zelene doline in planote. Največja ravna planota oziroma prelaz Shandur na 3735 metrih. Ta prelaz je stičišče severozahoda in severovzhoda Pakistana in ima najvišje ležeče igrišče za polo na svetu, kjer se vsako poletje odvija polo festival. Takrat pridejo sem moštva s svojimi konji iz Gilgita, Chitrala in drugih manjših mest ter se ob spremljavi tradicionalne glasbe in plesa preizkušajo v tej več tisočletni perzijski igri, ki so jo Angleži vzeli za svojo.

Karakoramska cesta
Pot zavije proti severu in se priključi cesti, ki vodi skozi osrčje Karakorama, po pokrajini ki sliši na ime Hunza. 1300 km dolga karakoramska cesta ali po angleško rečeno Karakoram Highway (KKH), ki povezuje Pakistan s Kitajsko, so zgradili pred dvajsetimi leti, da bi obudili trgovino med tema dvema državama.
Cesta se začne v Islamabadu, glavnem mestu Pakistana, se postopoma vzdiguje in teče naprej po Karakoramu, kar pomeni da je speljana med sedemtisočaki, prečka najvišjo mejo na svetu na 4733 m (najvišji vrh Evrope, Mount Blanc, je visok 4807 m) in se konča na Kitajskem, v mestu Kashgar. Po neuradnih podatkih naj bi terjala približno 1300 življenj (po uradnih 400) in še danes velja za osmo čudo sveta. Nemalokrat se
zgodi, da jo zaprejo zaradi plazov, ki jih povzroča nemirna geološka sestava Kakarkorama z obilico ledenikov in deročih rek.
V poletnih mesecih tujci niso nekaj neobičajnega, saj se poleg posamičnih popotnikov, znajdejo navdušenci nad gorami, ki poskušajo doseči vrh te ali one še nepreplezane gore. Tudi kolesarji niso nekaj neobičajnega, ki se po tej vzpenjajoči se cesti prepuščajo nepozabnim avanturam naprej proti Kitajski, Tibetu ali kam drugam, vendar tudi za ne tako navdušene hribolazce, se najde kakšen manjši ledenik.
Vsekakor ni lepa samo pokrajina z ozkimi in strnjenimi dolinami, ledeniki, neštetimi kanali, natančno obdelanimi polji, okusnimi marelicami, jabolki, mandeljni, kar navduši popotnika. Navdušijo te izjemno prijazni domačini, njihov način življenja, nasmejanost, preprostost in izjemna gostoljubnost. Še posebej pa odprte in zgovorne ženske, ki se za razliko od tistih na zahodu države, ne skrijejo takoj za prvim vogalom, ampak te povabijo k sebi domov.
Še danes mi ni jasno kako so nekoč potovali tisti stari popotniki s svojimi karavanami, tu čez gore, neštete prelaze, viseče mostove in reke. Sedaj nam vsaj KKH omogoča lažji dostop v nekoč izolirano Hunzo. Kljub temu da so se odprli turizmu, se njihov način življenja ni kaj dosti spremenil. Še vedno se ukvarjajo z drobnico in poljedelstvom. Živijo počasi in nestresno, poleti delajo in pozimi počivajo.
Advertisements
Gallery | This entry was posted in pakistan, članek and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s