vesoljska khumb mela

Om namah shivaya spet v stresnem in umazanam delhiju, kjer se vracam iz najvecjega hindujskega romanja. khumb mela, ki je naredila vsekakor enkraten in nepozaben pecat name.
na milijone ljudi je prihajalo posamicno ali v skupini. prvi so prisli z avtomobili in dzipi. spet nasledni so prisli z vlaki, avtobusi, barkami,…vecina pa pes. nosilo so le najnujneso opremo s seboj. vodo. seno. kravje dreke. in nekaj oddej. kaj pa sploh naj bi clovek potreboval ko je vse v prisotnosti verovanja v vodao, sonce in ogenj. ob jutranjih urah ko je na mesto pritiskala se trda noc in ko so ljudje trdo delali in nam delili zastojn vodo in hrano kot je znacilno za indijsko tradicijo. so se romanrji odpravljali k tako znani reki Ganges. na ociscenje duse in telesa. le zvezde so jim kazale pot, ko so se odpravili na to romanje nekaj sto ali tisoc km oddaljeno romanje. v allahabad. nekoc imenovan prayag. kjer se nekoc tri, danes dve sveti reki zdruzita, kjer si zeli vsak posameznih okopati v tem posebnem casu, ki ga narekujejo zvezde in luna.

bolj ko sem opazovala mnozico prihajajojocih ljudi iz sotora, bolj sem zacutila energijo, ki se je kar prelivala in vibrirala med nami.prosto pot do Gangesa so sprvo imeli sadhuji/nagebabe. zajetje svete vode med dlani. pogled proti soncu. in ociscenje. za njimi je bil cas za nas navadne smrtnike. evropejske oz. beli smrtniki smo si morali najti prostor, kjer ni bilo na miljone pogledov. ceprav se le teh tudi na meli ne manjka.
tako smo tako mi kot ze predhodno babe zakorakali v svez vedno bolj vroc dan. prenapolnjen z prahom in energijo ki se je da le doziveti in ne opisati. moc in energija. namste. om namah shivaya. verske pesmi posvecene bogu katerokoli ime ze nosi. na tone vencev. roz. kokosovih orehov. vse to in vse vec v imenu boga.
mostovi so bili zaprti. odprti le za posebne ljudi. babe. ki so res posebni. energicni. in preprosti. naj jih dim ponese v visave.uf.tudi mene je ponesel……
prisel je tudi dan odhoda. mocno me je stiskalo pri srcu. in v pljucih. zaradi prahu. charasa. in te energije ki jo je moc le tu v tem casu in v tem prostoru cutiti in doziveti. stisnila sem malo, ki sem jo dobila od svoje babe. nato potegnila obe dlani skupaj, ki sem ju usmerila k srcu. in se umiriala. sele v tem trenutku sem dognala kaj so te moje poti v znano neznano. vem da me vodijo v pravo smer. vem da mi tokrat luna ni lagala. vem da sem dozivela nekaj kar si ne upam in ne znam razloziti.celo si ne upam priznat.vem da sem in se bom dobila prave odgovore, ki so tako lezali v meni. le dan so morali privreti. in vem da bo cas za nasledno jatro oz. romanje v kraje kjer sem bila. v kasmir. do amarnath jame. do babe na katerega sem cakala tako dolgo.

imejte se radi, Sati

Advertisements
Gallery | This entry was posted in indija and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s