sklenjen krog ali pa ne?

cao. zivijo. asalam aleykum. namste. hari om… karkoli ze…

iz Rishikesha, kjer sem se nahajala se le par dni nazaj se mi res ni dalo pisati. ker je bilo enostavno prelepo. res poskusam biti realna. in poskusam ne idalizirati. ampak to je kraj za mojo duso. v Delhiju vsakic, res prav vsakic zbolim. vsakic je nekaj narobe. Rishikesh ah ja le streljaj stran pa je cisto nekaj drugega, kjer se prelivata indijsko- nepalska mentaliteta. kjer zivljenje tece kakor reka ganges v svojih svezih jedrih. mogocno. ponosno. in mehko. seveda je polno turistov. ampak sploh ni bilo motoce. namrec to je raj za yogo, ayurvedo in masazo…s izrecno ayurvedsko kuhinjo. pustimo stat da sem se zopet zaljubila v knjige in res odlicne knjigarne. ne morem si pomagati, ko si vedno znova recem. tokrat pa iz Indije ne bom privelkla nobene knjige vec. v Rishikeshu pa so me prsti zasrbeli. mogoce celo prevec. nekateri v ta kraj pridejo iskati odgovore ali le pot na svojo notranjo praznino. si izpraznit duso. in postajajo v ashramih. vcasih ko sem jih ob jutrih tako opazovala, ko so veselo kimali swamiju…sem si spet kriticno mislila. ma ljudje bozji. pejte v naravo. do odlicnih slapov. med hribe. med skale in stene. v naravi in nas samih lezi ravnovesje zivljenja, ki vedno znova pozabljama nanj, ko razmisljamo samo o nas samih, samo o nas, o nasi bolecini, o nasem telesnem zdravju, o tisocih stvareh ki so povezane samo z nami. saj ne da guruje ne spostujem. jih.ene vec, spet druge mannj. samo naravo pa toliko vec. notranjo in zunanjo.zato sem poleg teh in onih predavanj poskusala temeljito raziskati okolico Rishikesha kolikor se je le dalo.skupaj z odpicenim Makedoncem sva plezale skale in stene. mislila sem da bo lazje. noben mi ni zagotovil da bo pot do visav lahka, kjer zivi baba. samo kaj ko babe ni bilo doma???kje pa je sploh njihov dom???? le nekaj rupij sem polozila na meterski lingam ki stoji sredi njegovega bivalisca in se spustila nazaj v dolino zelenih rizevih polj. spust pa je bil se tezji. z nekaj padci in brzgotinami. padci in spusti so vedno zame vedno tezji. tudi padci in spusti v zivljenju so tezji, se posebni taki, kjer zapuscamo prostor in ljudi, ki so ti prirasli k srcu.ja tudi tla azije sem morala zapustiti, pa tako globoko sem zakorakala. za srecno pot do osrednje evrope pa niso poskrbele niti tiste rupije ki sem jih pustila na vrhu lingama. ali pa le. no pa ne bi razlagala v detajle moje popotovnje od Rishikeska pa do Maribara. v glavnem po dveh neprespanih noceh, ko sem prisla na Dunaj z vsemi zatecenimi nogami, sem ostala brez prtljage. in glej ga zlomka, da sem zopet zaradi birokracije in res zakompleksanih Avstrijcev zamudila vlake do maribora. no naj se bogu zahvalim, da obstajajo dobri ljudje. slovenski avto me je prisel cakat na graz. resnicno mi je srce poskocilo, ko sem zagledala naso cesto z milijonimi ovinki in prijaznimi ljudmi.res je super ta slovenija. ta mala skrita zelena pikica na zemljevidu, ki kar diha z drugacnim pridihom. ki kar sije z drugacnim soncem. z drugacno barvo in okusom. le videti jo je treba. le okusiti jo je treba. le ponovno podoziveti jo je treba. in brati med vrsticami je treba. vem da globoko v vsakemu izmed nas pociva tista ta prava slovanska mogocna dusa, kjer je v njej prostora za dodaten spodrsljaj??? ki ga znamo videti kot ucilo???no jaz sem vse videla kot pot, ki me je ponesla drugam med svoje ljudi, zivijo tako tu v sloveniji kot tam nekje. na tem svetu med kulisami soncnih vzhodov in zahodov. no prtljago sem dobila nazaj z nekaj mankajocimi zadevami. kaj se bo zgodilo se cakam. in tudi izgubljene dokumente z vsemi moznimi karticami, ki so mi izginili preden sem sla v Indijo oz. Pakistan so prispeli nazaj. sedaj pa se sprasujem mar je bilo to konec igre? slab zacetek in dober konec??no crnogledi bi rekli slab zacetek se slabsi konec….no jaz pa sem dolgo gledala na vprasanje,ki ni imelo odgovora pa ga je dobilo….kot je dobil odgovor na svoje vprasanje budisticni ucenec, kasnejsi asket, ljubimec, moz, oce, prevarant in zopet ucenec … in to ravno na razkolu svojega zivljenja…

HOW CAN ONE PREVENT A DROP OF WATER FROM EVER DRYING UP?………. ……….”BY THROWING IT INTO THE SEA…..”

Advertisements
Gallery | This entry was posted in indija and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s