rojen sem kot Rom, a pravijo mi Cigan

ZGODOVINA INDIJSKIH NOMADOV

Zgodovina Romov nam je bila še ne dolgo od tega tuja in neznana. Številna pričanja govorijo o tem, da prihajajo iz Mezopotamije, drugi spet trdijo, da prihajajo iz Egipta, iz Nubije, Etiopije in še drugih oddaljenih dežel. Ob prihodu v Evropo so cigani govorili, da so prišli iz Egipta in svojo deželo so pa zapustili zaradi neodpuščenega greha in tako so jih imeli za Egipčane, saj po neki ciganski legendi je veljalo naj bi že tam poznali besedo cigan, vendar vire za to niso našli nikjer.

V prejšnjem stoletju pa so ugotovili, da izvirajo oziroma da so prišli iz severozahodne Indije in živeli naj bi ob Pandžabu (pandž pomeni v ciganskem jeziku število pet), saj viri pričajo o selitvi ljudstva Dom, a to je le ena od domnevnih razlag, kje naj bi danes razpršeni Romi živeli. Seliti naj bi se začeli v petem stoletju našega štetja, ker takrat so se začela preseljevanja azijskih ljudstev. Romi so se najprej selili proti Afganistanu in Perziji in kasneje pa so se preko Irana ( tu so se pomešale bele in rumene rase) začeli seliti proti zahodu, proti Armeniji in se za nekaj časa ustavili v Araratu – to je bilo stičišče Mezopotamije, Grčije in Asirije, torej treh kultur in trgovskih centrov. Da so Romi bili v Armeniji lahko sklepamo iz njihovega jezika, ki vsebuje veliko armenskih besed. Kasneje pa so morali naprej seliti zaradi tiranskih plemen in v devetem stoletju so prišli nekje do Egejskega morja, kjer so se kasneje tudi razšli. Eni so šli v Grčijo – na Peloponez po njihovo t.i. »Mali Egipt«. Drugi so šli preko Sirije, Egipta in severne Afrike v Španijo. V štirinajstem in petnajstem stoletju so se pojavili v Bosporski ožini, vlaški nižini in v čeških deželah. V petnajstem stoletju so se naselili v Nemčiji, Angliji in Španiji.Eni pa so odšli v Rusijo.Torej iz tega je razvidno, da so se selili po celotni Evropi oziroma kasneje tudi po celem svetu.

Največ ciganov danes živi v srednji, južni in vzhodni Evropi in tu se cigani delijo v dve skupini. Med prvo skupino spadajo krščanski cigani v katero sodijo vlaški Cigani in koritarji; drugi pa so muslimanski Cigani med katere sodijo turški Cigani in Gurbeti.

Na področju bivše Jugoslavije je Đorđević razdelil Cigane na: bele, turške, vlaške in madžarske in le-ti so dobili imena po krajinah iz katere prihajajo- naj navedem nekaj imen: Banjaši, Bugarji, Džambasi, Gomani, Kalderaši, Lajaši, Lovari, Rudari, Tamari,…

Pri nas je najbolj razširjen Čargaš – to je potepuh, ki je ohranil svoj jezik, navade, običaje, nenavaden način življenja. Nenehoma kroži in je nestanovit, ker ga neprestano vleče nomadski instinkt po novih krajih in novih ljudeh.

Miklošič je evropske cigane razvrstil v trinajst skupin:

· Grški cigani

· Romunski cigani

· Madžarski cigani

· Moravsko-češki cigani

· Nemški cigani

· Ruski cigani

· Finski cigani

· Skandinavski cigani

· Italijanski cigani

· Baskiški cigani

· Anglo-škotski cigani

· Španski cigani

Poleg tega pa je na ta isti način razdelil ciganska narečja in na prvo mesto je postavil grški ciganski jezik, ki je ostal najbolj čist, torej najbolj podoben indijskemu jeziku, drugi jeziki so pa skladno z razvojem in okoljem postali popačeni.

Njihov jezik je edina stvar katero so prinesli iz domovine v kateri izvirajo in ta njihov jezik še živi, čeprav o njem vemo le malo, ker je malo napisanega.

Njihov jezik sodi v novoindijsko jezikovno skupino (hindustanski jezik) – ta se je razvila iz srednjeindijskega jezika prakrta, torej je v daljnem sorodstvu s staroindijskem jezikom sanskrtom. V deželi v kateri so živeli se je njihov jezik pomešal z iranskem jezikom. Poleg tega pa se je spreminjal med potjo, saj je opaziti mnogo armenskih izposojenk…Ko so prišli na naše področje so prevzeli veliko besed Slovanov, Grkov, Romunov, Madžarov…Tako se je njihov jezik razcepil na številna narečja, ki naj bi jih bilo po Miklošiču trinajst.

Še danes pa nam ni jasno, kaj jih je pognalo iz njihove dežele in kako se jim je uspelo v tako kratkem času prebiti skozi vso Evropo in se obdržati vse do danes, kljub številnim zatiranjem, preganjanjem,… okolice v katero so prispeli. Kljub temu, da so se vključili v evropsko družbo, prevzeli njene običaje, vero, določene besede … še vedno ostajajo samosvoji, izolirani Romi s svojim načinom življenja in Evropejci jih še danes ne morejo dojeti, saj poleg Židov veljajo za boeme na evropskem prostoru.

Ime Rom pomeni človek in v množini Roma pa pomeni ljudje – je pripadnost ciganskemu rodu in označuje tudi poročenega moškega.

Romni – to je pa ime za poročeno žensko.

Besedo Rom so po vsej verjetnosti cigani prinesli s seboj iz domovine, kjer so na začetku prebivali, saj jih v Armeniji še vedno označujejo z besedo Loma in v Perziji pa z besedo Doma; nekateri pa to isto besedo povezujejo s sanskrtsko besedo, ki pomeni ljudi, ki se ukvarjajo s petjem in glasbo.

Za Rome je pa tudi značilna beseda Sinde, Sinte – ta beseda se je oprijela cigane, ki živijo v Nemčiji – in tudi ta beseda pomeni naš človek. Sindhi pa pomeni naši ljudje. Nekateri domnevajo, da ta beseda pomeni reko Ind( Sindhu).

Izvor imena cigan je razširjen po skoraj celotni Evropi, vendar nam ni še popolnoma znan. Ena izmed možnih razlag bi bila, da prihaja iz oblike Čangar in to je indijsko pleme v Kašmiru, ki govori še danes jezik podoben ciganskemu, druga razlaga bi bila, da beseda cigan izvira iz sanskrta: ziganrie. V grškem jeziku naj bi beseda ziganros pomenila – nedotakljivi.

Sam ciganski jezik pa te besede ne pozna in cigani ne slišijo radi to isto ime, saj je zanje to žaljivo, ker je sinonim za človeka, ki muzicira in ima brezskrbno in svobodno življenje.

Drugo ime, ki se uporablja za cigane, je Egipčan.

Sicer pa se za cigane uporablja številna imena kot so: giftoi, evgit, jiftu, Eguptions, Egyptiones, Egiptiers, pharao nepe…

Romi o svoji zgodovini o svojem izvoru vedo zelo malo, saj ni nikjer nič napisanega, edino kar je obstajalo so bile legende in pravljice. Tako cigani živijo za danes, kar se izraža v njihovem vedenju, jeziku in glasbi.

ROMI NA NAŠEM OZEMLJU

Ob vstopu v Evropo se je cigan srečal z fevdalno družbo, trgovino, mesti, znanostjo…Oni so prišli v Evropo po poraženih križarskih vojnah. Ljudem so govorili, da jih je bog kaznoval, ker so odpadniki krščanstva in zato dandanes bežijo, saj zanje je le beg resničen. Čas v katerem so se pojavili v Evropi je bil čas sprememb in nemirov, kar jim omogočilo hitro naselitev po Evropi.

Ljudje so jih sprejemali z različnimi občutki, a nikjer niso bili zaželeni. Na začetku so bili le stvar radovednosti, kasneje pa stvar odrinjenosti, izoliranosti, številnih preganjanj in neenakopravnosti, kajti tudi dandanes nimajo enakih pravic z ostalimi državljani.

Fevdalni gospodje so dajali odredbe, da je treba cigane žive sežigati in jih obešati in tako so to tudi storili. Tako je zanje Evropa postala nenehen krvav boj za lasten obstanek, saj so se odrekli mnogim svojim navadam, jeziku, življenju,… samo da bi postali nerazpoznavni, samo da bi bili tisto, kar v resnici niso in to vse zaradi tega, ker so si želeli obstati.

Pomembni predpisi glede ciganskega vprašanja so se odvijali v času cesarice Marije Terezije in Jožefa II., katera dva sta določila, da cigani ne smejo biti vpisani v javne liste kot Cigani, ampak kot novi naseljenci in niso jim pripisovali žalilna imena kot so to počeli drugod. Poleg tega pa jim je Marija Terezija dala nekaj zemlje, da so se lahko stalno naselili in le-ti pa so morali delati na svojih posestvih, služiti vojsko in se ne več ukvarjati z glasbo. Poleg tega pa jim ni bilo dovoljeno trgovati s konji ter niso smeli več uporabljati svojega jezika, se ženiti med seboj in potovali so lahko le s posebnimi dovolilnicami. Oblasti pa so jim odvzemale otroke in jih pošiljale v vzgojne zavode.

V 19. stoletju okrajni vladarji preganjajo cigane iz dežele in v drugi polovici 19. stoletja pa je prišlo na naše ozemlje veliko tujih Romov, ki so potovali proti Trstu in Kopru, kasneje so pa tiste, ki so ostali na našem ozemlju, pregnali na Madžarsko.Oblast si je sicer prizadevala jih naseliti, vendar ta problem je ostal nespremenjen.

Kasneje je prišlo do prve svetovne vojne in problem Romov je bil potisnjen v ozadje, po tej vojni pa so se odnosi med njimi in domačini ponovno zaostrili, kajti cigani še vedno niso bili stalno naseljeni in so potovali po krajih, kjer so se le začasno nastanili. V času med obema vojnama so jih za stalno zaposlili (predvsem na Dolenjskem v kamnolomih) in jim uredili stalna bivališča, a jih niso smeli naseliti na silo in naseljevali so se skupinsko ter njihovi otroci naj bi hodili v šolo. Kljub temu uspešnemu reševanju ciganske problematike so še vedno živeli v revščini in bedi.

Med drugo svetovno vojno so okupacijske oblasti preganjale cigane, ker so bežali iz vojske in tako so jih prisilno zaposlili… Tako je cigansko prebivalstvo pri nas zelo hitro naraščalo in poleg naselitvenih problemov, so nastali tudi problemi v zvezi z zaposlitvijo.

Torej cigane so hoteli asimilirati na prisilen način, ker ljudje so jih prisilil, da so pozabljali na svoje etnične značilnosti, a kljub temu jim je uspelo obdržati svoj jezik in druge običaje, vendar vprašanje pa je: »Koliko časa se jim bo uspelo obdržati, koliko časa bodo ostali sami sebi zvesti ?«

Ti indijski nomadi so se naselili tudi v Sloveniji, predvsem ob obrobjih Slovenije.Kdaj so se naselili v naše kraje nam ni točno znano, ker imamo le malo podatkov, vendar eden izmed pomembnih je škofijska sodna kronika iz Zagreba, ki leta 1387 omenja tudi cigana iz Ljubljane. Torej cigani naj bi se pojavili v Sloveniji nekje konec 14. stoletja. Več je že podatkov iz 16. in 17. stoletja in ti cigani, ki so prihajali v naše kraje so prišli iz zahoda in severovzhoda.

V Sloveniji imamo tri vrste Romov:

*Dolenjski Romi

*Prekmurski Romi

*Gorenjski Romi

Te skupine se med seboj ločijo med sabo po izvoru, običajih, jeziku,..

PREKMURSKI ROMI

Ti Romi so madžarski, ker njihova naselitev v Prekmurju je povezana z naselitvijo Romov na Madžarskem. Proti slovenskemu območju naj bi se začeli pomikati nekje v 15. stoletju, ampak vse do 18. stoletja ni bilo nobenega vira od kod in zakaj so prišli, v tem istem stoletju pa so začeli pisati v matične knjige in to je bil tudi edini vir o prisotnosti ciganov v Prekmurju. Konec 19. stoletja so bili značilni priimki : Turba, Farkas, Horvat, Vajda, Šarkozi, Zarka, Kakas, Baranya, Sakan, Czene…

Nekateri med temi še vedno potujejo, največ pa jih je naseljenih na območjih Murske Sobote, Lendave in Beltincev.

Romi v Lendavi so sorodni čargašem iz Slavonije, ki so se selili iz kraja v kraj in si za določen čas postavljali šotore (čerge) in v prekmurju jim pravijo šotoraši in lacki roma. Drugi Romi so tako imenovani žlajfarji – brusači. V te kraje pa občasno prihajajo še potujoči koritarji in prekmurski Romi nočejo imeti stika z njimi, ker ne marajo njihov stil življenja, ker so zanemarjeni,… in pravijo jim vlaški Romi.

Cigani, ki so se sem preselili s treh strani, vendar z Madžarskega se jih je sem preselilo največ.V času cesarice Marije Terezije pa so v Prekmurje prihajali Romi z Gradiščanskega.

V Prekmurju so živele različne skupine ciganov, ki so se ločile po poklicu; po jeziku pa jih opredeljujemo v dve skupini: v prvo sodijo tisti, ki govorijo materin jezik; v drugo pa tisti, ki govorijo madžarski jezik, a le-ti so maloštevilni. Ti so vlaški in krpatski cigani, ki so bili kovači, priložnostni delavci, godbeniki, pletarji, …katerim pripadajo priimki: Baranja in Farkas (krpatska skupina); Šarkozi in Kolompar (vlaška skupina).

Cigani iz Lendave so se preselili s Hrvaške in Madžarske in so pripadali skupini čargašem, svedrarjem in kovačem – torej potujočim ciganom, danes pa ti isti cigani iz Lenave le začasno potujejo.

Poleg teh ciganov priseljenih iz Mažarske in Hrvaške, so se sem preselili tudi cigani iz Avstrije, ki so prišli sem v 18. stoletju in so pripadali skupini Sinto in gradiščanskim ciganom.

Narečje Romov v Prekmurju izvira iz madžarskega narečja, vendar narečje Romov v Lendavi je podobno srbsko-hrvaškem narečju. Na severu pa se čuti vpliv gradiščanskih Romov. Poleg tega pa imajo družine nemške in madžarske izposojenke – odvisno v katerih predelih živijo.

Njihov materni jezik je madžarski, a ker živijo na našem področju njihov jezik vsebuje veliko slovenskih izposojenk in tako je nastalo prekmursko romsko narečje in tako si vsako naselje ustvarilo svojo različico jezika. Leta 1985 je živelo v Prekmurju 2.848 Romov in to je 4% celotne populacije.

Navedla bom tudi nekaj značilnosti, ki jih imajo Romi v Prekmurju.

*Deklica je čavri stara do 12 let in nanjo pazi njen oče, ko pa njega ni je za to zadolžena njena mati, starejši bratje ali sestre. Ob pregrešku pred desetim letom je za deklico odgovorna mati, kasneje pa oče in družina.

*Dekle je čej, ki se še ni poročilo, ko pa dobi menstruacijo, se jo šteje kot odraslo žensko.

*Nevesta je vouri – to je ženska, ki je poročena in še nima otrok.

*Žena je žuvli, ki opravlja svoje dolžnosti kot so skrb za gospodinjstvo in otroke, nakupi… V Prekmurju se ločenim ženskam reče mekli, vdovam pa pivli in le-te pa se lahko poročijo tudi z mlajšimi moškimi.

*Stara mati je mama- to je ženska, ki dobi prvega vnuka in to ji seveda daje tudi poseben status.

*Stara žena je phuri dai, je najstarejša ženska v družini, ki ima pomembno vlogo na vseh področjih in v Prekmurju jo zelo spoštujejo.

V drugi polovici 19. stoletja so se v romskih skupnostih na našem ozemlju zgodile veliki preobrati, ki označujejo začetek razpada njihove plemenske skupnosti in to je vplivalo tudi na položaj rominj. Te spremembe lahko razdelimo na dela:

a. prilagoditev Romov v novem okolju in sprejem zakonitosti tega okolja.

b. razvoj romske kulture v novi fevdalni družbi

Romi v Prekmurju se počasi vključujejo v naš družbeni način življenja in ljudje jih poskušajo asimilirati, kljub temu pa poskušajo ohraniti njihovo kulturno življenje in etično samobitnost.

DOLENJSKI ROMI

Dolenjskim Romom pravimo tudi hrvaški Romi, le-ti pa naseljujejo Belo krajino, Kočevje z okolico, Novo mesto z okolico, Krško kotlino…Kako so prišli na to področje nam ni točno jasno, ker imamo zelo pomanjkljive podatke. Omenjeni so v nekaterih matičnih knjigah in najstarejši zapis je iz leta 1738 v Metliki, vsi ostali zapisi so postopoma naraščali.

Kar je značilno za dolenjske cigane je to njihov jezik po katerem lahko sklepamo njihov izvor in plemensko skupnost od katere so se razcepili in odšli proti zahodu, kamor je šlo pleme Gopti (turški cigani). Polovica tega plemena naj bi se selila od Prokuplja do Slovenije, druga polovica pa naj bi šla v Baranjo in Bačko. Njihov jezik je zelo čist in enoten, saj vsebuje značilnosti indijskega jezika turških ciganov kateri živijo v Makedoniji, južni Srbiji in če že nastajajo razlike so te v izgovorjavi določenih besed.

Narečje dolenjskih Romov je sorodno s hrvaškim in viri govorijo o tem naj bi se v drugi polovici 17. stoletja selili iz Srbije v Slovenijo.

Značilni priimki za dolenjske cigane so: Brajdič, Jurkovič, Šajanovič, Hudarovič, Hudorovac,… Ti naj bi bili najpreprostejši cigani, ki izvirajo iz plemena Gomanov, ki se je naselilo med Savo, Dravo in Donavo ter v zahodni Hrvaški. Danes živijo pod šotorom – se selijo iz kraja v kraj, to so pa značilnosti čargašev in so pomešani s cigani, ki so prišli iz Slavonije in Bosne.

Belokranjskim ciganom se reče »azomanaši«. Ta beseda je nastala tako, da so domačini govorili, ma naši gredo ali ma naši so prišli,… in ti cigani so pa uporabljali besedo »azo«, tako je nastal sinonim za belokranjske cigane. Vsem tistim, ki niso njihovega rodu jim pravijo »gadžo« za moškega in »gadži« za žensko in ta beseda pa naj bi pomenila barbar.

Za dolenjske cigane sta značilna starešina in vladar, ki sta voljena od vseh rodbin na Dolenjskem. Za ta obred pripravijo zbor na katerem razpravljajo o primernih kandidatih in enega izmed teh proglasi najstarejši mož, ostali pa se strinjajo z njim ali pa kričijo nanj . Ženske niso vključene v ta zbor, ampak čakajo na razglasitve v šotorih.

Starešina vodi rodbino, ureja medsebojne odnose in opravlja ženitvene obrede…torej ima svojo identiteto v vaški skupnosti.

Vladar upravlja plemensko imetje, izglajuje družinske prepire, sodi o porokah in vodi ženitvene obrede.

GORENJSKI ROMI – SINTI

Viri iz matičnih knjig so znani šele iz 19. stoletja in toliko malo zapisov je zaradi nenehne selitve iz kraja v kraj. Danes pa so v večini naseljeni v okolici Krope in Kamne Gorice. Pojavili so se kot manjša potujoča skupina Rajhardov. Ostali Romi v teh krajih so stalno naseljeni in se ukvarjajo z žebljarstvom in kovaštvom… Preden so pa prišli v naše kraje so pripadali skupini Sinti v Avstriji, ki so živeli v okolici Judenberga, Beljaka in Celovca, da so povezani z našimi cigani kaže pa vsekakor skladnost z načinom življenja in narečje, ki vsebuje veliko izvirnosti in se zaradi tega loči od drugih romskih narečij – njihovo narečje spada k nemški jezikovni skupini.

Za te Rome je značilno, da so godbeniki in da so najbolj fini oziroma da so gosposki cigani.

BIVALIŠČA ROMOV

Romi so se nekoč selili iz kraja v kraj in se nekje začasno ustalili. Danes pa nastajajo romska naselja in zaselki, ki se neprestano spreminjajo – nekatera so večja, druga spet manjša, tretja pa novo nastala… Širijo se ob obrobju vasi, a so vseeno izolirana od hiš domačinov, saj so nezaželeni med njimi. Njihova naselja so poimenovana »ciganska vas«.

Zaradi razlik v premoženju nastajajo tudi razlike v stanovanjski kulturi in tako ločimo tri tipe naselij:

· Hitro razvijajoča se naselja in domovi okoli katerih so vrtovi in dvorišča. Hiše so ilovnate in lesene. Ljudje živijo boljše, saj hodijo v službo in so redno zaposleni.

· Naselja, ki niso veliko napredovala, saj so takšna kot so bila desetimi leti.

· Naselja, ki kažejo najnižjo raven vaščanov, saj ljudje niso zaposleni, če pa že so – so priložnostno. Isto velja za nestalna bivališča in tabore, ki še vedno potujejo iz kraja v kraj.

Druga razdelitev so vasi, ki so nastale na podeželju ali pa na obrobju mesta. Na podeželju se je romski zaselek začel razvijati ob domu naseljenega Roma kovača in tako so nastala nova naselja, katerih prvi prebivalci so bili godbeniki, kovači, obrtniki… Danes so pa nekateri med njimi redno zaposleni v podjetjih, vendar pa se v zadnjih časih dogaja to, da izgubljajo svojo delavna mesta zaradi težke gospodarske situacije, nezaupanja in pomanjkanja delovnih navad.

Različen način življenja naših romskih družin se kažejo tudi v različnih bivališčih.

1. ŠOTOR

To bivališče je značilno predvsem za dolenjske Rome, ki imajo dva tipa:

· Polkrožni šotor – temu pravijo pleter in ta se danes rabi le ob določenih priložnostih kot so: krajša potovanja, postavitev umrlemu človeku pred pogrebom,…

Romi drugod po Sloveniji ne poznajo takega šotora, vendar pa jih najdemo pri visočkih Romih in pri nomadih na drugih celinah.

· Trikotni šotor – temu pa pravijo jutra, čerga ali kuliba in se ga uprablja še danes na Dolenjskem. Večjemu štoru pa pravijo kuliba višuljak in le ta je razdeljen na dva prostora – prednji del ima višjo streho in je poimenovan višujak, mišto vošo višujak ter je namenjen za kurjenje ognja; zadnji del pa čerga ali mišto vošo sovi in je namenjen spanju, shranjevanju odej in oblek.

Tak šotor je razširjen tudi drugod po Hrvaški in Srbiji. Srbski Romi Lejaši-čergaši pa postavijo šotor tako, da pod njim stoji voz.

Za konec 19. in začetek 20. stoletja so bila za Prekmurje značilena preprosta bivališča, katerih celoten prostor je bil v zemlji, na površju je bila le streha. Takšen tip bivališč je ponazarjal revščino in stalno naseljenost družine. Ta koliba je bila podobna nekdanji prekmurski kmečki kleti v zemlji, ki se je imenovala peunica.

2. VAGON

Vagon je značilno bivališče gorenjskih Sintov, ki so ga prinesli iz Avstrije in Nemčije s katerim so potovali. Danes živijo v okolici Kranjske gore, Bleda, Ljubljane in Kamne gorice. Vagon je pomenil za cigansko skupnost že pravo premoženje in pri nas na Gorenjskem so ti vagoni preprosti in so postavljeni izven naselja ali mesta. Taki vagoni pa so značilni za srednjeevropske Rome, s tem da je zunanjost vagona bolj okrašena.

Po drugi svetovni vojni se je število stanovanj vagonih zmanjšalo.

3. BARAKA

To je enostaven prostor, ki je nameščen na enem in istem mestu in tudi če se Rom še vedno seli iz kraja v kraj se vrača v barako ob mrzlih dnevih in jo imenuje hiša – kher in je vidna predvsem na Dolenjskem.

Postavitev barake ni zapleteno delo, saj lahko uporabimo manj kvalitetni material kot je npr.: rabljen ali odpadni les, stara pločevina, …. Poleg tega pa rabimo še štiri močnejše ogelne stebre, ki označujejo velikost stanovanja. Stene so zbite iz desk in so položene po dolgem, streha je pokrita z deskami ali s strešno lepenko, vrata so enokrilna, okna pa majhna in enojna.

Enoprostorna lesena hiša je za Rome tudi baraka, a le-ta je trdnejša in je podobna starejši leseni belokranjski hiši ali dolenjski leseni kmečki hiši.

V zadnjem času pa na Gorenjskem pa je občina priskrbela Sintom trdnejše lesne barake.

4. HIŠA

Imamo več vrst hiš in te so:

· Pletena hiša – najbolj je razširjena pri prekmurskih ciganih, ki ji pravijo tudi khui kher. To je zelo preprosta in enoprostorna hiša. Tako ime je dobila, ker ima pletene stene z močnimi vrbovimi ali leskovimi palicami in te stene so zunaj in znotraj ometane z malto. Na stenah je postavljena dvokapna streha, ki je pokrita s slamo, s koruznico ali s strešno lepenko.

· Tučenca – to je ilovnata hiša, ki je razširjena v Prekmurju, a dandanes jo ne vidimo tako pogosto. Te hiše so večprostorne in so jih prevzele romske družine, ko so se selile v naše kraje in v takih hišah so ponavadi živeli revnejši Romi ali pa so imeli na razpolago manjše zemljišče. Prekmurski Romi znajo tučence izdelovati sami in na ta način so si dobili poklic in zaslužek v bližnjih vaseh. Prvi naseljenci v Prkmurju so bili kovači in prav ti so imeli te vrste hiš.

· Cimprana hiša – to je lesena hiša, ometana z ilovnato malto in je največ vidimo v Prekmurju. Ta hiša je ena ali dvoprostorna, gradbeni material je rabljen, neobdelan ali grčav les in ilovnata malta za prevleko sten.

· Lesena hiša – ta hiša je eno ali dvoprostorna in je prisotna predvsem na Dolenjskem. Stene teh hiš so ometane z malto in le-ta je narejena iz peska, ki se nabira v cestnih kanalih in narejena je iz apna.

Romi radi odkupujejo lesene hiše domačinov in določene dele rabijo za postavitev svojih preprostejših hiš.

Te lesene hiše so pokrite s strešno lepenko, trstiko, koruzno slamo ali opeko. Slamnatih streh ni veliko, saj jih Romi ne znajo delat in jim večkrat pogorijo.

· Zidana hiša – ta se v zadnjih desetih leti pojavlja na Gorenjskem, Dolenjskem in v Prekmurju. Te hiše so večprostorne s kopalnico in s sodobno kuhinjo in ta tip hiš se pojavlja v večjim mestih, kjer so se ti ljudje dobili zaposlitve.

· Sodobna stanovanja –ta se pojavljajo v mestih ali v večjih krajih kot so:

Ljubljana, Kranj, Radovljica, Jesenice, Celje, Metlika…

Torej Romi, ki so prej bili nomadi, so se kasneje začasno začeli seliti v gozdove, pod mostove, ob potoke, kjer so si postavljali šotore in imeli so tudi voz s katerim so potovali. Kasneje so se pojavili tudi na obrobjih vasi, kjer so se stalno naselili v tako imenovane zemunice – to so zavetišča skopana v hrib in le-ta so bila obložena z deskami, ki so bila postlana s slamo in takih prebivališč danes ni več. Kasneje se pojavijo kolibe z dvemi prostori, še kasneje pa pojavijo butane hiše iz blata in še kasneje pa brunasta hiša. Vse hiše, barake, vagoni,… pa sem že opisala v zgoraj navedenih stavkih.

VEROVANJE

A. ODNOS DO VERE

Romi so brezbrižni do vsake vere, njihova izvorna vera naj bi se odražala le v pravljicah, legendah in pesmih – torej obdržala se je v ustnem izročilu.

Ko so Romi potovali po svetu so sprejeli vero okolice v katero so prispeli in tudi niso tako praznoverni kot ostala nerazvita ljudstva. Cigani so bili vedno indeferentni – nikoli niso spoštovali in opravljali verske obrede, čeprav so pripadali določeni veri. Če pa že opravljajo obrede so ti brez pojma in smisla. Splošno je pa znano, da ciganu religija ne pomeni nič in da bi jo lahko neprestano menjali. Nikjer ne vidijo nobene mistike in njihov edini bog je sonce, ker le-ta jih greje. Bog je tak kot človek – iz mesa in krvi in se z njim pogovarjajo in baje, da so se z njim nekoč tudi bojevali ter pojedli cerkev iz sira.

Za Rome v Sloveniji so še vedno značilna animistična verovanja pomešana z katoliško vero. Tako so dandanes sprejeli božanstvo, ki varuje človeka in mu daje vse potrebno za življenje – nasprotje temu pa je zli demon, ki hoče človeku škodovati. Slovenski cigani pravijo najvišjemu božanstvu devel, baro del, bero devel (bog, veliki bog); Jezusu pravijo tiknu devel (mali bog). Ta veliki bog naj bi bil nekje v vesolju, v nebesih. Če pa boga prikažejo na sliki ga Romi poimenujejo phuro del (stari bog) in le-ta naj bi bil dober človek, a kljub temu naj bi naredil tudi nevarne stvari kot so grom in blisk. Nasproti temu bogu je hudobni duh, poimenovan beng (hudič).

Znana pa je legenda o ciganih – Cigani so ostali reveži zaradi božje kazni, torej bog naj bi jih kaznoval , ker so ukradli en žebelj , ko so križali Kristusa (takrat so kovali žeblje za Kristusa). Oni pa so okrivili boga za to dejanje in on je tudi kriv da še danes kradejo.

Druga znana zgodba pa se glasi tako: Adam in Eva sta imela v raju veliko otrok in nekega dne ju je obiskal Kristus in hotel je videti vse otroke. Bilo ju je sram pokazati vse otroke in zato nista pokazala vseh otrok. Kristus ju je vprašal, če sta pokazala vse otroke in onadva sta mu pritdilno odgovorila in on je dejal, da bo skrbel le za te otroke, ki sta jih pokazala, za skrite pa bosta morala skrbeti ona dva in ti bodo postali cigani in bodo živeli po gozdovih, ne bodo imeli hiš ter ne bodo dobili ničesar.

B. ČARANJE

Čaranje je povezano z romskim načinom življenja, ki jih spremlja od njihove prvotne domovine, odkar so se podali na pot. Zelo pomembno je postalo v srednjem veku in v tem času so Rome , posebno Rominje poimenovali za čarovnice, saj srednji vek je bil čas povezan s praznoverjem kateremu so se pridružili tudi mistični elementi. Praznoverni, versko vzgojeni, miselno in čustveno omejeni ljudje so videli v naravnih običajih nenaravne stvari katere so povezovali s čarovništvom, torej z Romi.

Romi so veliko potovali in se naučili veliko veščin po različnih deželah. Seznanili so se tudi s hipnozo in Rominje so na ta način od navadnih ljudi pobirali veliko denarja, torej so poznali čarobno zdravljenje, prerokovanje, … in s tem so se začeli tudi ukvarjati ter se s tem tudi preživljali, saj so s tem služili denar. Povezali so z domačimi zdravniki, ter si izmenjevali izkušnje, a še vedno so razširjal njihovo tradicionalno zdravljenje. Ljudje so jih občudovali, saj so mislili, da imajo nadnaravno moč ter jim dali prednost pred domačimi zdravniki. V očeh domačinov so bili posebneži, ker so še vedno živeli nomadsko življenje in govorili romski jezik in vse to jih je delalo skrivnostne in občudovanja vredne.

Ko so Romi hodili po različnih deželah, so bili stalno v stiku z naravo in zato tudi ni čudno, da so se spoznali na zdravila narejena iz rastlin s katerimi so zdravili ljudi in živali. Gozdovi so jim veliko pomenili, saj so jim nudili prva zavetišča, zadrževali so se po gozdovih in ob večerih so si zakurili ogenj in domačini so v začetku mislili, da so se zbrale čarovnice oziroma nadnaravna bitja kot so npr. vile in zaradi tega se niso približali gozdu, le v daljini so prisluhnili njihovem petju, plesanju in kričanju v nerazumljivem -romskem- jeziku.

Čaranje ni bilo več popularno v času druge svetovne vojne, a kaj kmalu po njej se je ta dejavnost zopet okrepila in postala zelo popularna posebno v zadnjih časih.

Pri nas pa so se s čaranjem ukvarjali predvsem prekmurski Romi.

C. UROKI

Romi so verovali tudi v uroke, za te so se zanimali predvsem starejši cigani in te so odobravali tudi domačini. Verovanje v uroke je staro toliko kolikor je star človek. Ponavadi so zagovarjale uroke ženske ali vdove, ki so bile čiste (niso imele več mesečnega perila), torej to so počele starejše ženske.

Primer uroka:

» Urok na prag, urok na prag,

urok naj se raztopi, urok naj se razbije.

Naj se razprši kot prah na poti, kot pleva

na gumnu,

kot megla v planini,

naj bo lahek kot pero,

čist kot srebro,

blag kot presno mleko,

naj se preboli,

naj v miru zaspi,

v zeleni travi,

v mehki postelji,

kot otrok na materinem krilu.«

( J. Zadravec, Pomurska založba 1989, Zdravstvena kultura Romov v Sloveniji, str.167)

Ko so govorile uroke, so Rominje npr. vzele posodo vode in v to dala žareče oglje ter opazovalo katero smer so potovali mehurčki. Če so šli proti vzhodu bolniku ni bilo več pomoči, če so pa šli v krog pa mu je lahko pomagala tako, da ga je trikrat okopala v tej vodi in jo kasneje zlila na skrito mesto.

To je le eden od primerov urokov, obstaja pa jih zelo veliko.

Č. AMULETI

Amuleti so predmeti, ki naj bi odvračali demone, nesreče ali nevarnost. Imeli naj bi posebno moč zoper uroke, negativne in hudobne duhove, začaranja…torej proti vsem stvarem, ki škodijo človekovem zdravju.

Romi verujejo v amulete in jih tudi nosijo že od otroštva, ko jim dajo matere ali druge starejše ženske. Dandanes se je pomen amuletov zmanjšal, ker so prišli v drugo okolje in sprejeli navade in običaje te okolice, zato so pa protiuročni predmeti dobili okrasne funkcije kot so: zapestnice, ogrlice, uhani, trakovi v laseh, živopisna oblačila,…

Poleg amuletov pa verujejo tudi v druge ukane kot so rdeči trakovi v laseh, okrog vratu in zapestja,…ker s tem pritegnejo pozornost nase in ne otroka, tako da človek, ki bi hotel uročiti otroka to ne bi naredil, ker s temi trakovi ženske pritegnejo pozornost.

Amulete nosijo kot branilce pred boleznijo, da se ubranijo čarovnic, volkodlakov in pokojnih.

Amuleti so razdeljeni na: živalske, rastlinske in mineralne.

· Mineralni amuleti

* železo in železni predmeti

* zlato in zlati predmeti

*srebro in srebrni predmeti

* sol

· Rastlinski amuleti

* kristavec

* česen

* čebula

* glog

* rožmarin

* pekoča kopriva

* dren

* poper…

· Živalski amuleti

* posteljica

* popek

* kačja glava

* netopir

* morske školjke

* zob merjasca, divje svinje, zajca, psa

* petelinovo, jastrebovo, fazanovo perje

* zajčji, veveričji, kačji rep

* krtova noga

Danes pa uporabljajo veliko krščanskih amuetov kot so: leseni križci, ikone, podobice svetnikov… in s temi zavarujejo svoje otroke pred uroki in pred zlimi pogledi hudobnih ljudi.

D. DEMONOLOGIJA

Romi verjamejo tudi v demone – v nadnaravna bitja in le-ta pa lahko imajo pozitivne ali negativne lastnosti. Demoni naj bi bili nevarni in naj bi povzročali številne bolezni. V povezavi s temi nadnaravnimi bitji pa so nastale legende, ki so se ustno prenašale iz generacije v generacijo.

Romi so verjeli tudi v vile in le teh je devet katere poimenujejo phakali. Vile so bile izredno lepe deklice, ki so imele več rok, ki so večino svojega časa prebile čakajoč ob potokih na tujca, ki je moral plesati z njimi do onemoglosti oziroma do bolezni t. i. paralize rok in nog in to bolezen so zdravili z uročeno vodo, sicer pa je ta bolezen bila neozdravljiva.

Poznali pa so več vrst vil: vodne, gorske, poljske, travniške,… in v te so verjeli tudi prekmurski cigani.

Nadnaravna bitja pa so:

* Coprnice so bile ženske z repom, ki so jih oni imenovali čohani. Te so se ponoči vozile na metlah in davile ljudi, še posebej otroke.

* Vrag se je lahko preobrazil v karkoli – v človeška bitja, živali, predmete in na ta način prinašal nesreče in bolezni. Romi ga poimenujejo beng.

* Zmaj naj bi bil tudi nadnaravno bitje s krili podoben človeku, ponoči pa je hodil spat k mladim dekletom.

* Vampirji so bili mrtveci, ker so se v njihova telesa naselili zli duhovi in jih povampirili. Ti mrtveci so zapustili grobove in se preobrazili v človeška bitja, živali, rastline, predmete,…in tako preobraženi so sesali ljudem kri in jih na ta način zadavili.

* Volkodlak je imel človeško podobo, kljub temu da je bil poraščen z dlako z dolgimi rokami s katerimi je ponoči davil ljudi.

Poleg vseh teh verovanj pa so Romi verjeli tudi v razna druga verovanja. Verjeli so: v ogenj, v grmenje ( ko so slišali so se udarjali z glavo v zid, da ne bi imeli glavobolov), v kačjo kožo ( da ne bi dobili mrzlico so si jo drgnili v prsni koš), v lastovico ( če jo je kdo ubil, je lahko zbolel ali celo umrl), v mačko ( le-teh ne marajo, vendar pa verjamejo, da jih ne smejo ubiti, kajti če jo ubijejo lahko izpraska človekove oči), v mesec ( ob prvem krajcu so drugemu zaželeli veliko zdravja), v zvezdni utrinek ( to je bil znak, da je nekdo umrl), v štorkljo (ščitila je mlada dekleta), … in v veliko drugih stvari.

OBREDI

A. ROJSTVO

Romske družine v preteklosti so bile širše kot so danes, kar pa nas nič ne čudi, saj so bili nomadi in križanje je bila čisto običajna stvar. Danes pa poznamo tako imenovano nuklearno romsko družino. Do teh sprememb pa je prišlo zaradi pritiskov s strani administracije in katoliške cerkve.

Družina je bila v veliki meri odvisna od ženske, ki je bila ustvarjalka družine in je nabirala sredstva s prosjačenjem, vedeževanjem, goljufijo,…

Kljub temu pa je ženska imela in še danes ima zelo pomembno vlogo v družini.

Vse do danes so se ohranile šege in verovanja v času nosečnosti in le-ta vsebujejo varovalna dejanja, ki ščitijo nosečnico pred zlimi silami. Tako so morali noseči ženski izpolniti vse želje, kajti če to niso storili, je otrok dobil znamenja na telesu (npr. če si je nosečnica zaželela češenj in jih ni dobila ter se v istem trenutku dotaknila svojega telesa, se je njen dotik ob neizpolnjeni želji prenesel na še nerojenega otroka; ta je dobil na telesu madež češnjeve barve, imenovan materino znamenje).

Pri Romih v Sloveniji je značilna šega, da se otrok rodi zunaj doma, iz virov vemo, da so številne nosečnice rojevale na poti, v gozdu, pri kmetih,…in porod je bil vedno opravljen brez prisotnosti moških, ker po potrebi je nosečnici pomagala starejša ženska ali babica, sicer pa je rodila kar sama ter o porodu se ni nikoli govorilo doma.

Romska ženska ni nikoli po porodu ležala v postelji. Če jim je bilo slabo so žvečile tobakovo žlindro iz tobčne pipe t. i. bago, čikalo.

Mati mora biti po porodu ločena od svojega otroka en mesec in imeti mora ločeno ležišče od svojega otroka ter opravlja lahko le tista dela, ki so povezana z otrokovo nego in prehrano. Imeti pa mora tudi ločene lonce od ostalih članov družine, kajti če uporablja njihove stvari le-to prinaša nesrečo.

Nekatere romske družine so danes naseljene in opuščajo številne šege in številne nosečnice hodijo rojevat v porodnišnice, še posebej če imajo redno zaposlenega moža.

B. OTROKOVO IME

Romski otroci dobijo dva imena: enega dobijo od krsta in le-ta je zapisan tudi na uradu, drugega pa dobijo v domačem okolju. Imena dobijo takoj po rojstvu ali malo kasneje in imajo poseben način izbiranja krstnih imen. Prvi otrok dobi ime po očetu ali po materi, odvisno katerega spola je. Drugi otrok dobi ime po botrih ali po rodbinskih članih. Otoku pa ne smejo nikoli dati ime umrlega sorodnika. Če ima pa otrok ime določenega sorodnika in kasneje ta umre, mu morajo zamenjati ime.

Romi svoje otroke malokdaj kličejo s krstnim imenom, ker je pomembnejše ime, ki ga dobijo doma in to so t.i. conska imena. Krst so pa Romi prevzeli od domačinov in njihovi botri so Romi ali domačini. Po krstu mora botra nesti otrokovi materi pogačo, meso, vino, obleko in denar.

C. POROKA

Romi se začnejo pripravljati na poroko zelo zgodaj – okoli 14. leta in takrat postane zelo pomembna njihova obleka, ker si oba spola želita biti všeč in takrat se zbudi v njih tudi sramežljivost, ki je vezana na določena pravila in le-ta pa naj bi se ohranila vseskozi med partnerjema v zakonu.

Zakon je monogamen in poroka je zelo pomembno življensko dejanje. Poročni obred je včasih opravljal starešina, dandanes pa se mladi ne odločajo za take obrede, ker si svobodno izbirajo svojega partnerja in ne upošteva vseh pravil, ki se jih je upoštevalo včasih.

Poroka se je prej dogajala v gozdu, že pred tem pa sta izbranca morala živeti skupaj nekaj let kot poročeni par. Poročni obred je potekal tako, da je morala nevesta skočiti čez neko jamo, za njo pa še ženin in pri tem jo je moral ujeti za kito. Potem sta stopila oba pred starešino (voditelj obreda), ki jima je dal lončen lonec na sklenjeni roki in ju ovil s svileno ruto ter jima je nataknil prstena, nato pa je razbil lonec in rekel:« Ko bo iz teh črepinj nastal cel lonec, se smeta ločiti prej pa ne «. Potem sta stopila pod drevo in starešina je polil nekaj vina po njunima sklenjenima rokama in na to sta mladoporočenca pila vino iz starešinove steklenice nato so pa pili še svatje. Ob tem obredu so se zbrali sorodniki obeh novoporočencev in svatovanje je trajalo od dva do tri dni.

Za ta obred so Romi imeli različne izraze in le-ti so: svadba, bijava, mangavibe, pod bori…

Danes so se nekje pri nas še vedno ohranili ženitveni obredi in obstajajo različne variante teh obredov v različnih krajih.

Č. SMRT

Človek kot družbeno bitje se najbolj loči od živali v odnosu do smrti, ker izraža ritem življenja, ki je pri Romih izrazit in svojevrsten. Vsaka družba pokupuje ljudi in v preteklosti so od mrtvih poslovili z različnimi obredi, ki so povezani z novim življenjem, ki ga bo mrtvec nadalje živel in le-to pa je povezano s posmrtnim življenjem. Smrt in posmrtno življenje pojmujejo animistično, vendar je danes povezano z elementi iz krščanstva. Romi so zelo povezani s svojci in na drugačen način kot domačini.

Romi so tudi danes tesno povezani z naravo in spoštujejo njene zakone, katerim je prilagojeno njihovo življenje . Zato si smrt razlagajo kot naravni pojav in jo vidijo kot ponovno rojstvo vrste. Smrt prizadene umrlega kot njegove bližnje in to dejanje je povezano z različnimi navadami in verovanji.

Ko nastopi smrt morajo pripraviti vse v zvezi s pogrebom. Ko umre Rom ga spremljajo na pokopališče z glasnim jokom.V času nomadstva so jih pokopavali v gozdu, jih zavili v rjuhe in jih pokrili z deskami ter jih take zasuli z zemljo. Na grob so postavili iz lesa izklesan križ ali pa posadili drevo. Ponoči so pa ob ognju peli, pili in plesali, da bi odgnali zle duhove. Sedaj pa so njihovi pogrebi cerkveni s spremstvom duhovnika, ki mora priti pogledat mrtveca, da se ne bi prikazoval v obliki volkodlaka in vampirja. Potujoči cigani pa postavijo umrlemu mrtvaški oder, ki je narejen iz štirih močnih palic in z rogovilami na vrhu, na katere so položene deske, slama in stara odeja. Na tem odru leži mrvec in ne sme ga preskočiti nobena žival, sicer se lahko povampiri. Ob pokopu pa so umrlemu vrgli v grob denar, cigarete, palico, karte,… najljubše stvari pokojnika. Danes pa mrliča položijo v krsto, pred tem pa ga najbližji sorodniki oblečejo in umijejo – moškega tudi obrijejo, saj verjamejo, da se mrlič v prvih štiriindvajsetih urah še enkrat zbudi in zato mora biti čist in obrit, da lažje vidi, poleg tega pa se mrtvec podaja na dolgo potovanje in zato ga tako skrbno pospremijo.

Ob obletnici pogreba nesejo na grob vino in ga izlijejo na grob; na dan mrtvih pa okrasijo grobove z venci iz papirnatih rož, nekateri pa nastavijo na okno kruh, meso, mleko in vino, saj pravijo, da pride ponoči pokojnik in se nahrani z nastavljenimi stvarmi. Take običaji so značilni pri različnih drugih ljudstvih.

Vsa ta dejanja so arhaična, saj so prepričani, da ne prenehajo živeti in da umre le njihovo telo, duša pa živi dalje in se naseli v telo kakega drugega človeka ali živali. Sicer pa so cigani najprej verjeli, da smrt lahko stopi skozi vrata ali okno, vendar to pojmovanje se je ohranilo iz časa socialno nediferencirane družbe, ker takrat svet mrtvih ni bil daleč od sveta živih in ko se je diferenciacija uresničila so na smrt začeli gledati dvodimenzionalno: začeli so verjeti v duhove, bogove, … in tako to predstavo zamenjala imaginarna predstava smrti mitične narave in na ta način so sprejeli tako predstavo smrti kot jo imajo domačini.

Romi zelo spoštujejo pokojne zaradi straha, da bi jim škodovali in zaradi ljubezni do umrlega. Vendar danes se opušča mnogo teh šeg in navad in le-te postajajo podobni domačim. Oni ne hodijo na pogrebe domačinov in ravno tako velja obratno.

ROMI KOT PRETEKLOST V SEDANJOSTI

Že mnogo je od tega, ko so se Romi začeli seliti in preselili so se tudi v naše kraje in s seboj prinesli navade, običaje, temperament, glasbo,… Imeli so težnje stalne naselitve v naših krajih, ker le na ta način so se lahko vključili v družbo, vendar s strani domačinov je nastala »rasna« nestrpnost in tako so se cigani začeli umikati na obrobja mest in vasi… v svoje barake in kolibe in vse to nam daje videz neke pradavnine, ki se je ohranila še danes. To so ljudje, ki so se ohranili in živijo v svoji izolaciji blizu nas in hkrati oddaljeni od nas. Že mnogokrat po sledeh zgodovine so jih želeli asimilirati in nekje jim je to uspelo, nekje pa ne. Kljub temu pa so obstali in še danes se sprašujemo, kako jim je to uspelo, saj med njimi ne vladajo pristni odnosi, nimajo skupnega jezika, premalo pozornosti posvečajo svoji preteklosti, identiteti, navadam, običajem,…Edina možnost, ki nam je ostala, je ta, da so se ohranili zaradi posebnega načina življenja, ljudske kulture in poklicev.

To so ljudje, ki živijo v neki posamičnosti in se niso stopili s civilizirano družbo, saj ljudje vidijo v njih delomrzneže, berače, tatove, in ti ljudje vidijo v njih minulost in bi radi, da bi res postali minulost. Radi bi, da bi se cigani asimilirali in da ne bi ve živeli tako kot živijo sedaj. Ne bi jih smela zaznamovati njihova obleka, zven težkih besed ob izgovorjavi neznanega jezika iz drugega kontinenta, njihova glasba. Torej naša družba bi rada, da bi se Romi spremenili in da ne bi bili to, kar so, torej da ne bi bili Romi. Skratka med domačini in njimi je čutiti prezir in sovraštvo; vprašanje pa je kolikšna je obojestranska pripravljenost za skupno življenje brez prezira in grdih besed.

Romi živijo v bedi in revščini in družba jih le malo podpira, ker jim v bistvu skoraj ni naklonjena in v Sloveniji predstavljajo najnižji status etničnih in narodnih manjšin, saj živijo v barakah brez kopalnice, stranišča,… Torej Romi živijo skrajno nehigiensko življenje, saj ob minimalni podpori družbe tudi nimajo možnosti, da bi drugače živeli. Poleg tega pa so v takem okolju, kjer jih ljudje in država ne sprejmejo, saj jim ne naklonijo niti enega samcatega sedeža v parlamentu.

Vprašanje je koliko časa bodo vzdržali brez družbene podpore v slovenskem rasizmu. Zaenkrat pa v Sloveniji Romi še vedno ostajajo cigani z negativnim prizvokom.

LITERATURA:

Šiftar Vanek, Cigani. Minulost v sedanjosti; Pomurska založba, Murska Sobota 1970

Štrukelj Pavla, Romi na Slovenskem; Cankarjeva založba, Ljubljana 1980

R. Uhlik- Branko V. Radičević, Ciganska poezija ; Državna založba Slovenije, Ljubljana 1978

Jože Zadravec, Zdravstvena kultura Romov v Prekmurju; Pomurska založba, Murska Sobota 1989

Nebojša-Bato Tomašević in dr. Rajko Đurić, Cigani sveta; Jugoslovanska revija, Beograd 1988

Advertisements
Gallery | This entry was posted in indija, slovenija, članek and tagged , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s