Mesto zmage

Moj članek iz revije Delo                                         

Indija pomeni marsikaj. Dežela nasprotij, barv, začimb, tradicije, beračev, maharadž, neštetih jezikov, ver, običajev, narodov, zgodovinskih ostankov in še bi lahko naštevali, je vsekakor priča burne in bogate kulturne zgodovine.
V severni indijski državi Uttar Pradesh, kjer so se v daljni in bližji preteklosti preseljevali narodi in se mešale različne kulture, leži majhno mestece, ki je priča izjemne mogulske arhitekture in umetnosti. Fatehpur Sikri, nekdanje glavno mesto mogulskega imperija, se nahaja med Agro, kjer je ljubezen vklesana v beli marmor in Baratpurjem, radžastanskim naravnim parkom za ptiče.
O Mongolih in Mogulih
Muslimani so začeli vdirat v Indijo v 11. stoletju in istočasno, ko je že obstajal obsežen Džingiskanov imperij, so tudi v Indiji v ustanovili sultanat s sedežem v Delhiju in le-ta je obsegal severni del Indije, Pakistan in del vzhodnega Afganistana. S prihodom bojevitega mongolskega osvajalca, Timurlenka, je moč Delhija in sultanov po dvestotih letih vladanja nepričakovano začela upadati. Timurlenk je pustil za seboj nepozaben pečat v indijski zgodovini, le-tu se ni dolgo zadrževal, dobrih šest mesecev, a očitno dovolj dolgo, da je za seboj pustil boja željno prebivalstvo in na province razpadajoče se kraljestvo, ki se ni znalo več postaviti na trdna in stabilna tla vse do prihoda Mogulov in ustanovitve novega t.i. Mogulski imperija, kakor pravimo tristo letnem mongolskemu vladanju v Indiji in ga ponavadi povezujemo z imeni: Akbar, Jahangir, Shah Jahan…

Obdobje tega imperija (16.st. – 19.st) pa je bil razcvet arhitekturnih, umetniških in literarnih dosežkov, ki jih najbolj opazimo v severnem delu Indije, od katerih je najbolj znana grobnica Taj Mahal v Agri.
Ustanovitelj imperija je bil Babur (Tiger), ki je bil potomec tako Džingiskana kot Timurlenka, je premagal zadnjega delhijevega sultana in ustanovil mogulski imperij s prestolnico v Agri. Že Babur se ni ukvarjal le s politiko in vojsko, ampak tudi s poezijo, literaturo in umetnostjo, ki jo je prinesel s seboj iz centralne Azije, a kaj kmalu po ustanovitvi ga je eden zadnjih vojščakov Timurlenka pregnal iz Indije. Na poti do Irana, njegovega drugega doma, se mu je rodil sin Akbar. Iran, kjer so ostali v izgnanstvu dobro desetletje, je bil takrat srce umetnosti in kulture. Nad poezijo, klasično glasbo, predvsem pa nad arhitekturno umetnostjo mošej, dvorov in vrtov sta se navduševala tako mladi Akbar kot njegov oče in le – ta umetnostni slog pomešan z indijskimi vplivi danes opazimo v severni Indiji.
Po šahovi smrti je Babur prišel nazaj v Indijo in je kaj kmalu po prihodu umrl, tako da je bilo Akbarju le trinajst let, ko je že sedel na prestolu. Kljub temu da je bil nepismen in mlad se je učil vojaških veščin, trgovanja, upravljanja… Prva dva Mogula sta sicer osvojila in ustanovila prestol mogulskega imperija, a je Akbar bil tisti, ki je dal imperiju temelje. Njegovi številni boji z zmagami in vojaškimi dosežki niso bili nič manj kruti in krvavi od ostalih mogulskih bojev, vendar za razliko od ostalih Mogulov je Akbar spoštoval druge religije, saj je z muslimani, hindujci, kristjani, budisti in džainisti oblikoval novo religijo t. i. deen ilahi, ki je bila poskus kombinacije vseh neštetih religij, a je žal razpadla z njegovo smrtjo. Akbarjevo polstoletno vladanje je bila zlata doba mogulskega imperija, ker ni bil kakor njegovi predhodniki, ki so samo osvajali ozemlja, ampak je začel prijateljsko sodelovati s prej vladajočimi Rajputi in s tem povečal ozemlje nad celotno indijsko podcelino. Še celo več, Akbar je imel tri žene hindujko, muslimanko in kristjanko in ko se je poročil s prvo ženo, hindujsko princeso, je ukinil davek za nemuslimane, hindujci pa so dobili ugledne položaje v vladni administraciji.
Da to dobo danes imenujemo zlata doba mogulskega imperija ni niti čudno, saj je dal za vsak dosežek na teritoriju postaviti, kakor bi jih lahko danes poimenovali, spomenike indijske
zgodovine. Tudi mesto Fatehpur Sikri je priča velikega mogulskega spomenika, oblikovan v posebnem arhitekturnem in umetnostnem stilu, ki vsebuje elemente iranske in indijske arhitekture in umetnosti, kateri se medsebojno ločijo in hkrati prepletajo.

Iz vasi v prestolnico
Legenda pravi da Akbar ni mogel dobiti nobenega potomca, zato je šel do svetega moža, šejka Salima Chistija, ki je živel v vasici Sikri. Šejk mu je prerokoval, da bo dobil tri sinove, najprej enega potem pa še dva. Kmalu za tem je zanosila njegova prva žena, hindujska princesa in mu rodila prvega sina, ki ga je poimenovali po svetem možu, Salim ali bolj znan kot Jahangir. Prerokba pa se je izvršila, ko mu je druga žena rodila še Murada in Danjala.

Akbar ni mogel verjeti sosledju dogodkov, da se mu je prerokba uresničila, zato se je odločil, v zahvalo šejku Salimu Chistiju, zgraditi novo prestolnico ob vasici Sikri, ki je postala nova prestolnica mogulskega imperija. Prestolnico pa so po zmagi v Gujaratu preimenovali v Fatehpur Sikri, saj Fatehpur pomeni mesto zmage.

V mesto se lahko pride skozi enega izmed vhodov šest kilometrskega obzidja in že na poti, ne glede iz katere smeri prihajamo, je opaziti mogočno iz rdečega kamna izklesano utrdbo. Za gradnjo teh edinstvenih umetniških zgradb, ki so razdeljeni v tri glavne komplekse, so uporabljali rdeč kamen. Vijugasta cesta vodi na hrib v staro mestno jedro med zgodovinske spomenike, kjer je živela kraljeva rodbina. Kraljevi kompleks je z nizkim zidom razdeljen na dva dela in sicer, na vzhodni ali moški del, kjer so se nahajali uradi in na zahodni ali ženski del, kjer je bil kraljevi harem.
Na sredini uradniškega kompleksa namenjenega predvsem vojski in ostalim uslužbencem se nahaja bazen, ki naj bi bil nekoč napolnjen z zlatimi, srebrnimi in bakrenimi kovanci. Če bi to preračunali v današnjo denarno protivrednost, bi znašalo približno bilijon evrov, ki je bilo namenjeno v dobrodelne namene. Ta bazen je obkrožen s prelepimi zgradbami.
Najbolj zanimiva palača pa je Diwan-i-khas, kjer so muslimani, kristjani, hindujci in budisti sedeli na balkonih, ki so stikajo s stebrom v obliki lotosa. Na sredini lotosa oz. na vrhu šest metrskega stebra je sedel Akbar, zato se steber imenuje prestolni steber, kjer se motivi različnih religij povezujejo v eno celoto, Akbarjevo religijo.

V celotnem kompleksu pa se nahajajo še razni uradi, trezor, astrološka hiša, knjižnice, galerije,… in seveda kraljevi harem, kjer so nahajajo palače treh Akbarjevih žena. Danes je mesto zapuščeno in domačin Mugish pravi, da je Akbar po petnajstih letih vladanja mesto zapustil zaradi pomanjkanja vode in si ustanovil novo prestolnico v Lahoreju, današnjem Pakistanu. Jaz pa menim da njegov odhod je bil vsekakor povezan z raznimi političnimi, vojaškimi, verskimi ali drugimi razlogi. Po njegovem odhodu je propadla tudi njegova ideja o »tolerantni« religiji in on pa je postal pravoveren musliman.

V času ramadana
Tretji del pa je mošeja, ki leži na najvišji točki hriba in naj bi bila kopija mošeje iz Meke ter bivalni prostor svetega moža Chisthija.
Pogled na mošejo, ta čudovit primerek islamske arhitekture v Indiji, je res veličasten. V času ramadana, muslimanskega postnega meseca, se je na stopnicah pred mogočnim štiriinpetdeset metov visokim vhodom gnetlo ljudi, ki so prišli sem iz oddaljenih krajev Indije.
Na glavnem vhodu so v arabski, nam nepreberljivi pisavi, napisana imena Boga, preroka, kalifov, verzi iz Korana. v levem kot zgoraj piše kot mi je dejal domačin “Jezus, Marijin sin (mir naj bo z njim) je rekel: Svet je most, prečkajte ga, a ne gradite hiš na njem. Kdor upa na eno uro, upa na večnost. Svet je ena ura. Preživite jo v molitvi, kajti preostalo je še nevideno.”
Glavni vrata ali Buland Darwaja, so bila postavljena v čast zmage v Gujaratu in skoznje pridemo v ogromen atrij, katerega tla in grobnica sta iz belega in črnega marmorja, poleg grobnice šejka Salima Chisthija se nahaja bazen z vodo, ki se uporablja za obredno umivanje pred molitvijo, kajti na zahodni strani stoji mošeja katere minareta kažeta smer Meke. Bela marmorna grobnica umrlega šejka je nekje na sredini prostora, kjer naj bi sam šejk izvajal obrede. Da je to res prostor, kjer je šejk živel drži zaradi dejstva, ker muslimanske mistike t.i. sufije zažigajo na mestu, kjer preživijo večino svojega asketskega življenja. Natančno z arabeskami in verzi iz
Korana izklesana vhodna vrata vodijo v glavni prostor, kjer čipkaste stene v obliki geometrijskih likov in rož ščitijo grob svetnika, ki se nahaja znotraj še manjšega prostora, podprt s štirimi stebri iz ebenovine in biserov. Biseri niso samo v stebrih, na luske tanke bisere je opaziti po celem prostoru, kjer je z verzi okrašen grob umrlega šejka.
Ko sem odhajala ven, mi je moški, ki je stal na vratih dal rdečo bombažno vrvico. Vrvico za uresničitev svojih želja zavežeš na čipkaste stene grobnice in če se ti želja uresniči, jo moraš priti nazaj odvezati, sicer ti prinese nesrečo. Sem hodijo tako hindujke, muslimanke in kristjanke, ki posvečajo molitev šejku v upanju da se bo tudi njim, kakor se je Akbarju pred 400 leti, uresničila skrita želja.

Številne skupine in znani indijski sufiji so pred šejkovo grobnico peli, plesali in padali v trans. Medtem ko je bilo povsod slišati qawwali glasbo in ko se je zahajajoče sonce utapljalo v oddaljeni puščavi, so rdeči in beli spomeniki veličastno stali, skorajda nedotaknjeni kot da se v vmesnih 400 letih ni nič spremenilo.

Advertisements
Gallery | This entry was posted in indija, članek and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s