v objemu narave – našega stvarnika

jutro v puškarju
Namaste

Slišim da je v Evropi že hladno. Pri meni v Indiji, na obrobju velike puščave Thar, pa je za spremembo prijetno toplo, s svežimi jutri in večeri. Včerajšnje jutro je bilo res sveže in se vedno ovito v trdo temo, ko sem hrabro zakorakala na ulice severnega mesteca na obrobju puščave in se odpravila na bližnji hrib.


Zgodaj zjutraj ob trdni temi je mesto izgledalo kot iz pravljice oz. bolje opisano izgledalo je kot najverjetneje naš planet nekaj sto ali tisoč let nazaj. Krave so pospravljale včerajšnje ulice: solato, banane, posvečene rože temu ali onemu božanstvu,… Večina ljudi je še vedno spala, nekateri v hišah, spet drugi na ulicah. Ob njih so spali tudi psi ter opice so iz daljave opazovale situacijo, ker se niso še dobro zbudile. Zadišal je čaj, ki ga je možakar v beli suknji začel pripravljati za romarje. Čaj, ta sladki napitek, marsikateremu beraču pomeni edini dnevni zalogaj, je sestavljen iz vode, mleka, začimb in veliko sladkorja.
Spet na drugem koncu ulice se je zaslišalo pometanje ulic ter vonjalo prva kadila ob ponoči zaklenjenih templjih. V daljavi je zadonel gong. blag zvok zvončkov ter slišala se je glasna jutranja molitev. Mantra, ki jo opravlja kasta brahminov (svečenikov) se zamenja vsakih sedem let. Indijci verjamejo, da imajo mantre magičen učinek in se ponavljajo že stoletja oz. tisočletja in se niso nič kaj spremenile od vedskih časov dalje, kar pomeni, da iste mantre ostajajo že 3500 let ali celo več. Zaznamuje jo večnost, konstantnost in uravnoteženost…

Medtem ko sem počasi stopala proti bližnjemu hribu na kateremu se nahaja tempelj, je mimo mene korakala verujoča skupina hindujcev, ki je mrmrala zase. Le nekateri so slišali moj pozdrav »ram ram« in le tisti ki niso bili v verski zamaknjenosti, so veselo odzdravili nazaj. Odpravljali so se proti jezeru na jutranjo molitev oz. jutranjo kopel v svetem jezeru in to počno že stoletja.
Da hindujci častijo sonce, vodo, drevesa…niso se dosti odmaknili od narave in ne verjamejo v stavbe, kjer se kopiči denar, verjamejo v naravne pojave in verjamejo v milijone božanstev, ki imajo takšne ali drugačne lastnosti. Ravno ta paleta božanstev oz. ravno ta paleta barvitosti, jim daje kvečjemu prednost kot pomanjkljivost. Kot sami pravijo »kaj naj človek počne samo z eno barvo, ko drugih nima na izbiro…«.
Vse več romarjev je hodilo mimo in ponavljali vedno znova iste izrečene besede. Ram ram. Ram ram. Ram ram. Jaz pa sem se počasi prispela na vrh hriba, kjer se nahaja ljubosumna boginja, ki z vrha ščiti mesto oz. ščit mesto v katerem prebiva stvarnik. Ta boginja v hindujski koncepciji predstavlja energijo brez katere Stvarnik ne more delovati; kot jin in jang ki eden brez drugega ne moreta delovati.
Stvarnika pa vidijo kot univerzum in ga mnogokrat upodobijo kot sonce.
Medtem ko so ljudje darovali boginji, sem jaz sedela na skali izza templja in le nemo strmela v popolnost narave ter čakala na hindujskega stvarnika ki se je skrival na drugi strani hriba. Da čakala sem na sončni vzhod, medtem ko je zemlja se vedno rotirala. V rdečih, rumenih in modrih odtenkih se je zasvetilo mesto s svetim jezerom na sredini.
Izza hriba pa se močno zalesketalo sonce in v glavi mi je vedno znova odmeval stavek prijatelja Ganesha, ki pravi, da lahko imamo na milijone božanstev, boginj in demonov, ampak stvarnik je le eden in ta stvarnik je narava sama. Popolna. Brez napake. Uničujemo jo mi sami, ki od nje le krademo in nič ji nazaj ne damo nazaj. Ta stvarnik je na začetku svojega potovanja ustvaril različne stvari, oblike in bitja, a naredil je vse stvari unikatne, niti eno samo kopijo hriba, jezera drevesa in človeka.
Da to je bil največji umetnik na nebu, na zemlji in pod njo. Res je največjo domišljijo ima in res je pravi umetnik. Hvala mu. Naj tako tudi ostane.
Medtem ko sem to razmišljala je pred mano svetilo oranžno sonce, svetlo modro nebo na eni strani; in zalesketalo se je jezero pod menoj, opice so skakale in čakale na darovane banane, psi se lenobno pretegovali in ljudje odhajali iz vrha templja v mesto pod njim….
Kaj naj človek hoče več v življenje kot mir in zdravje. Sreča pride sama po sebi.
Res ogromen objem iz puščavske Indije – iz objema savirijevega templja,

मैं तुमसे प्यार करता हूँ , साथी

Advertisements
Gallery | This entry was posted in indija and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s