judaizem, krščanstvo in islam

JUDOVSTVO

Judovstvo je vera Judov, ki živijo po vsem svetu, a imajo vendar skupno zgodovino. V nasprotju z drugimi religijami so Judje že z rojstvom postali pripadniki svoje vere. Vsakdo, ki ima judovsko mater, velja za juda, čeprav se ne udeležuje judovskih verskih obredov. Skoraj polovica vseh Judov na svetu (vseh je približno 14 milijonov) živi v Združenih državah Amerike, četrtina v Izraelu in četrtina v Evropi.

Bog

Zgodovina Judov je stara 4000 let; v začetku so bili nomadsko ljudstvo, imenovano Hebrejci, in so živeli na ozemlju današnjega Bližnjega vzhoda. Eden od Hebrejcev, Abraham, velja za očeta njihove vere, ker se je zavzemal za njerio osrednjo misel – vero v enega samega Boga. Sosednja ljudstva so častila več bogov.

Izvoljeno ljudstvo

Judje verujejo, da jih je Bog izbral za posebno ljudstvo in sklenil z Abrahamom zavezo. Abraham in njegova žena Sara sta se žalostila, ker nista imela otrok. Neke noči je Abraham slišal Boga, ki mu je govoril, naj se ne žalosti: imel bo toliko potomcev, kot je zvezd na nebu, in živeli bodo v svoji obljubljeni deželi. Kmalu po tem se mu je rodil sin Izak. Izakov sin se je imenoval Jakob ali Izrael in Abrahamovi potomci so postali znani kot Izraelci. (Judovska navada obrezovanja izvira iz Abrahamovih časov in je znamenje, da je deček njegov potomec.) Po zavezi je Bog obliubil, da bo skrbel za Izraelce, oni pa mu morajo biti pokorni.

Izhod iz Egipta

Leta 1250 pr. n. š. so Izraelci pobegnili iz egiptovskega suženjstva. Ta izhod, imenovan eksodus, je zelo pomemben za zgodovino judovstva. Pravijo, da se je to zgodilo takole. Bog je izbral Mojzesa, da izprosi pri egiptovskem faraonu za Izraelce svobodo. Ker je zavrnil njegovo prošnjo, je Bog poslal različne nadloge, da bi faraon popustil. Deseta in zadnja nadloga je bila najstrašnejša. Neke noči so pomrli vsi najstarejši egipčanski sinovi, izraelski pa so bili obvarovani. Faraon je popustil. Izraelci so se odpravili na pot, toda faraon je poslal za njimi vojsko. Ko so prispeli do Rdečega morja, se je voda razprla in Izraelci so imeli prosto pot. Kakor hitro jo je začela prečkati faraonova vojska, se je voda zgrnila nad konje in vojake in vsi so utonili.

Božji zakoni

Potem ko so Izraelci zapustili Egipt, so nekaj časa blodili po puščavi. V tem času je Bog z njimi obnovil zavezo in jim dal zakone, po katerih morajo živeti. Obstaja na stotine judovskih zakonov, toda vsi izvirajo iz prvih desetih, ki jih poznamo kot deset božjih zapovedi.

Deset božjih zapovedi

Veruj v enega Boga.

Ne delaj si podob (za čaščenje).

Ne skruni božjega imena.

Praznuj Gospodov dan (soboto).

Spoštuj očeta in mater.

Ne ubijaj.

Ne želi žene svojega bližnjega.

Ne kradi.

Ne pričaj po krivem.

Ne želi ničesar, kar je last tvojega bližnjega.

Obljubljena dežela

Približno štirideset let po izhodu iz Egipta so Izraelci prišli v Kanaan, za katerega so verjeli, da je obljubljena dežela. Po dvesto letih in mnogih bitkah je Kanaan postal izraelsko kraljestvo pod izraelskim kraljem Davidom. Leta 993 pr. n. š. je ustanovil glavno mesto Jeruzalem. Davidov sin, kralj Salomon, je zgradil v Jeruzalemu tempelj, ki je postal središče izraelskega bogočastja.

Preroki

Ko so se Izraelci že ustalili v Kanaanu, se niso vedno zvesto držali postave (zakonov). Preroki so bili ljudje, ki so opominjali Izraelce na odgovornosti, izhajajoče iz zaveze, in jih svarili pred posledicami neposlušnosti. Pogosto so se zavzemali za reveže in ljudi v stiski ter trdili, da imajo Izraelci kot od Boga izvoljeno ljudstvo tudi odgovornost do drugih.

Izgnanstvo v Babilonu

Od sredine 8. st. pr. n. š. dalje so Kanaanu, sedanjemu Izraelu, vladali različni narodi, tudi Asirci, Babilonci in Rimljani. Leta 587 pr. n. š. so Babilonci v Jeruzalemu porušili tempelj in mnogo Izraelcev odgnali v suženjstvo v Babilon. Jeruzalemsko kraljestvo se je imenovalo tudi Juda, izgnani Izraelci pa so postali znani kot Judje. Judje so začeli izpolnjevati zapovedi, ki jih je dobil Mojzes, še bolj strogo, zato da bi ohranili svojo istovetnost. Zelo so bili npr. strogi glede praznovanja šabata (sobote) in zakonov, ki so prepovedovali uživanje posameznih vrst hrane. Tujci so bili nezaupljivi do Judov zaradi tega drugačnega izročila, saj ga niso niti priznali niti razumeli.

Diaspora

Do 1. st. pr. n. š. je bil Izrael pod rimsko nadvlado. Zaradi upora so Rimljani leta 70 n. š. porušili drugi tempelj, ki je bil sezidan v Jeruzalemu; judovsko izobraževanje je postalo nezakonito in ubit je bil vsak Jud, ki je skušal poučevati. Že drugič je bilo veliko Judov izgnanih iz Izraela. Izgnanci so se pridružili judovskim skupnostim ob Sredozemskem morju, ki so se razširile v Španijo in na Portugalsko, pozneje pa tudi v vzhodno in srednjo Evropo. Ta razpršitev ali razseljenost Judov je znana kot diaspora. Danes se beseda uporablja za vse Jude, ki ne živijo v Izraelu.

Srednji vek

V stoletjih po diaspori so Judje trpeli zaradi nadaljnjega preganjanja, še posebno so jih preganjali krščanski vladarji. Krščanski svet je imel proti Judom predsodke, ki so izhajali iz verskih in ekonomskih dejstev. Judje v nasprotju s kristjani ne priznavajo Jezusa za Božjega Sina. Judom so očitali, tudi da so obogateli na račun dolgov drugih ljudi. Do tega je prišlo za ker je kristjanom vera prepovedovala posojanje denarja in zaračunavanje obresti, torej so to storitev prevzeli Judje, ki niso smeli opravljati mnogih drugih poklicev. Z Judi so dolgo časa slabo ravnali, končno pa so jih v poznem srednjem veku izgnali iz Anglije, Francije in celo iz Španije, kjer so bili do takra zelo uspešni. V deželah, kjer jih ni; izgnali, so bili pogosto prisiljeni živeti v ločenih in slabših mestnih četrtih, imenovanih geto. Predsodek proti Judom, ki se imenuje antisemitizem, se je nadaljeval iz srednjega veka prav v 20. st. V letih 1871- 1907 so bili Judje v Rusiji žrtve velikih pokolov, ki so znani kot pogromi. Mnogo jih je zbežalo v ZDA in v Palestino. (Rimljani so starodavno deželo Izrael preimenovali v Palestino.)

Holokavst

Najhujše preganjanje so Judje doživeli nedavno, to je med drugo svetovno vojno (1939-1945), in je znano kot holokavst. Takrat so nacisti, ki so bili v Nemčiji na oblasti pod vodstvom Adolfa Hitlerja, okrutno pomorili šest milijonov evropskih Judov (več kot tretjino vseh Judov na svetu).

Današnja država Izrael

V 19. st. so se začeli Judje ponovno naseljevati v Palestini. Skupina Judov, ki so se imenovali sionisti, si je začela prizadevati za ustanovitev samostojne judovske države v Palestini. Po holokavstu se je to zdelo pomembno za preživetje Judov. Leta 1948 je bila Palestina razdeljena in ustanovljena je bila današnja država Izrael. Judje iz vsega sveta so si v njej ustvarili dom. Ustanovitev Izraela je neizogibno pripeljala do sovražnosti med Izraelci in neizraelskimi Palestinci (v glavnem muslimanskimi Arabci), med Izraelom in sosednjimi državami, ki so zvečine muslimanske. Prizadevanja za trajno rešitev izraelsko-arabskega spora se še nadaljujejo.

Mesijanska doba

Iz stare judovske zgodovine izhaja upanje, da jim bo Bog poslal voditelja, imenovanega Mesija, ki bo obnovil judovsko kraljestvo in obdobje miru. Nekateri Judje verujejo, da je ustanovitev države Izrael zaznamovala začetek mesijanske dobe.

Svete knjige

Tenak je zbirka knjig, ki jih kristjani poznajo kot Staro zavezo (del Svetega pisma). Nekaj gradiva iz Mojzesovega časa, ki ga vsebujejo te knjige, se je širilo z ustnim izročilom, zapisovanje knjig pa je trajalo 900 let, od leta 1000 pr. n. š. do 100 pr. n. š. Pisane so bile večinoma v hebrejščini. Prvih pet knjig Tenaka se imenuje Tora, kar pomeni Postavo. Vsebujejo nauke, ki jih je Bog dal Mojzesu*. Po izročilu je Toro napisal Mojzes, vendar so znanstveniki dokazali, da je gradivo zbrano iz različnih virov. Tenak vsebuje tudi zgodovinske knjige, prerokbe, pesnitve, hvalnice in pregovore. Talmud je obširna zbirka spisov, ki so nastali v prvih stoletjih našega štetja. Vsebuje misli, razprave, nekatere tudi šaljive, ki jih je napisalo okrog 2000 rabinov. Rabin je strokovnjak za Toro.

Pravoverni in napredni judje

Verni Judje so pravoverni (ortodoksni) ali nepravoverni (neortodoksni). Pravoverni Judje sprejemajo Toro* in njene zakone kot božjo besedo, dano Mojzesu, in jo brezpogojno izpolnjujejo. Nepravoverni Judje pa menijo, da so pri sestavljanju zakonov sodelovali ljudje, ki so poskušali prilagoditi judovstvo sodobnemu življenju. Neortodoksne Jude poznamo tudi kot napredne Jude in glede na deželo, v kateri živijo, tudi kot konservativce, reformiste, liberalce in obnovitelje. Izredno pravoverni Judje so znani tudi kot ultraortodoksni. Hasidizem je primer ultraortodoksne ločine. Različna usmeritev Judov se kaže v načinu čaščenja Boga in v oblačilih, ki jih nosijo moški.

* Dandanes se včasih celoten judovski nauk označuje kot Tora.

Shodnice (sinagoge)

Beseda sinagoga pomeni kraj shajanja. Shodnice so središča judovskega bogočastja, izobraževanja in socializacije. Bogoslužje v sinagogi sestoji v glavnem iz molitev in branja, predvsem Tore. Vodi ga rabin ali vodja, ki poje in se imenuje kantor. V pravovernih sinagogah sedijo ženske ločeno od moških; služba božja je v stari hebrejščini, bere se kot monotono petje, ne uporabljajo glasbenih inštrumentov. V naprednih sinagogah sedijo moški in ženske skupaj; del bogoslužja je v krajevnem jeziku in petje lahko spremljajo orgle. Ženske lahko postanejo nepravoverni rabini.

Jezik

Čeprav so se Judje vedno učili brati staro hebrejščino, da bi lahko v sinagogi brali Toro in molitve, je hebrejščina kot živ jezik izumrla v začetku 20. st. Takrat se je judovski naseljenec v Palestini Ben Yehuda odločil, da jo bo oživil. Ko je s svojo družino in z drugimi naseljenci govoril samo hebrejsko, je začel razvijati moderno hebrejščino. Ta se nekoliko loči od stare in je zdaj uradni jezik v Izraelu. Drugi jezik, ki se imenuje jidiš, je mešanica stare hebrejščine in srednjeveške nemščine. Nekatere skrajno ortodoksne skupine ga govorijo še danes.

Bar micva in bat micva

Ko je dečku 13 let, postane dovolj star za izpolnjevanje verskih zapovedi in se imenuje bar micva (sin zapovedi). Ta dogodek se praznuje z obredom v sinagogi, ki mu sledi zabava. Številne sinagoge praznujejo tudi bat micva (hči zapovedi), obred za deklice, ko so stare 12 let.

Dom

Pri ohranjanju judovske vere pa ima še pomembnejšo vlogo kot sinagoga judovski dom. Posebno v pravovernih družinah mora biti hrana pripravljena v skladu z božjimi zakoni, da je “košer” (primerna). Mesni in mlečni izdelki se ne smejo jesti istočasno ali pripravljati z istimi pripomočki. Tora prepoveduje mnoge vrste hrane, tudi svinjino in lupinarje.

Šabat

Šabat (sobota) je judovski praznik, ki se začne ob sončnem zahodu v petek in traja do začetka noči v soboto. Je dan počitka in premišljevanja. Na ta dan se ne dela, saj judovska pripoved o stvarjenju pravi, da je Bog ustvaril svet v šestih dneh, sedmi dan pa je počival. Sobotni obed je pripravljen že pred petkovim večerom. Obed je družinsko praznovanje s posebnimi pesmimi, branjem in zahvalnimi molitvami. V soboto gredo ljudje v sinagogo, dan pa zaključijo z obredom doma.

Praznovanja

Roš hašana je praznovanje judovskega novega leta, ki je septembra ali oktobra. Deset dni po judovskem novem letu sledi jom kipur – spravni dan. To je najsvetejši dan judovskega leta; preživijo ga v molitvi, postu in prošnjah Bogu, da bi jim odpustil grehe. Pesah ali pasha se slavi marca ali aprila v spomin na noč, ko so bili izraelski otroci rešeni, preden so pobegnili iz egiptovskega suženjstva. Najbolj pomemben obred je seder; to je obed, pri katerem imata določena hrana in pijača poseben pomen. Iz knjige, imenovane Hagada, berejo pripoved o izhodu iz Egipta, potem ko najmlajši otrok obredno vpraša: “Zakaj je ta noč drugačna od drugih noči?” Za praznik hanuka, praznik luči, ki je novembra ali decembra, uporabljajo svečnik z devetimi kraki.

KRŠČANSTVO

Krščanstvo je religija kristjanov, ki verujejo v nauke človeka z imenom Jezus. Njegovi privrženci so ga poimenovali Kristus. Kristus je grška beseda za hebrejsko mesija, ki pomeni odrešenik. Za kristjane je Jezus Božji Sin, Bog v človeški podobi. Verujejo, da je prišel na zemljo, da bi odrešil Ijudi od njihovih slabih del (v krščanstvu se imenujejo grehi). To je naredil s tem, da je trpel kot človek in žrtvoval svoje življenje. Krščanstvo je nastalo na ozemlju današnjega Izraela. Zdaj je razširjeno skoraj po vsem svetu, posebno v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Avstraliji in Novi Zelandiji. Z več kot milijardo vernikov je največja svetovna religija.

Jezusovo rojstvo

Jezus se je rodil pred približno 2000 leti kot Jud v Palestini, ki so jo zasedli Rimljani. Zgodba o njem poudarja njegovo skromno poreklo na tem svetu. Krščanske svete knjige učijo, da je angel Gabrijel oznanil mladi ženi Mariji, da bo postala Jezusova mati. Mnogo kristjanov verjame, da je bila Marija kljub materinstvu devica. Jezus se je rodil v Betlehemu, kamor sta šla Marija in njen zaročenec Jožef zaradi popisa prebivalstva. Mesto je bilo preveč polno in nastaniti sta se morala v hlevu. Tukaj je bilo rojeno dete. Prvi so obiskali novorojenega Jezusa pastirji. Po drugi različici zgodbe pa so trije modreci sledili zvezdi repatici, ki jih je pripeljala do hleva. Prinesli so troje daril: zlato za kralja, izbrano kadilo Za Svetnika in miro (grenko kadilo) za tistega, ki bo trpel in umrl.

Jezusov krst

Jezus je odraščal v Nazaretu in je verjetno postal tesar. Ko je bil star 30 let, je prosil bratranca Janeza, da ga krsti v reki Jordan. Pri krstu so krščenca potopili v vodo, kar je pomenilo očiščenje grehov in začetek novega življenja. Janez je Jezusa spoznal za Odrešenika, ki so ga pričakovali ljudje.

Jezusovo delo in nauk

Jezus je izbral 12 učencev (apostolov) in jih začel učiti. Pridobil si je sloves, ker je zdravil bolnike in delal čudeže; npr. s samo petimi hlebi kruha in dvema ribama je nahranil pettisočglavo množico. Judovski verski veljaki so se začutili ogrožene zaradi Jezusove priljubljenosti in nekaterih njegomh dejanj ter dejanj njegovih učencev, npr. pomagali so izobčencem, nejudom (poganom) in ženskam. Jezus je tudi odpuščal grehe, kar bi po njihovem verovanju lahko napravil samo Bog. Jezus je učil, da se morajo ljudje skesati svojih grehov in začeti znova. To se mora zgoditi, da bo lahko nastopilo božje kraljestvo na zemlji. V božjem kraljestvu bosta vladala pravičnost in mir, ljudje bodo rešeni trpljenja. Jezus je učil, da sta ljubezen in pomoč bližnjemu bolj pomembni kot judovski zakoni, in o Bogu je govoril kot o svojem Očetu. Do takrat ni še nihče slišal, da bi se o Bogu govorilo tako po domače.

Prilike

Jezus je pogosto učil s pripovedovanjem prilik. To so poučne zgodbe, ki jih je treba razumeti v prenesenem pomenu. Prilika, imenovana Izgubljeni sin, prikazuje Boga kot ljubečega očeta, ki je pripravljen odpuščati grehe svojim otrokom. Zgodba se glasi takole. Oče je imel dva sina. Mlajši je zahteval svoj delež dediščine, zapustil je deželo in zapravil ves denar za veseljačenje. Ko je prišla v deželo lakota, se je moral preživljati z delom pri svinjah in jedel je njim namenjeno hrano. Ko je ugotovil, da imajo očetovi delavci več hrane, kot je lahko pojedo, se je odločil, da se bo vrnil domov, priznal svoje napake in prosil, da bi postal eden izmed delavcev. Njegov oče je bil presrečen, da se je izgubljeni sin vrnil, in priredil mu je slavje. To je razjezilo ubogljivega starejšega brata. Oče je starejšemu sinu razložil, da je vse svoje premoženje vedno delil z njim, toda mlajši sin, ki je bil tako dolgo izgubljen, je zdaj najden in zato se je treba veseliti.

Zadnja večerja

Med zadnjo večerjo je Jezus skušal svoje učence posvariti pred tem kar se bo kmalu zgodilo. Prosil jih je, naj ohranjajo spomin nanj tako, da tudi po njegovi smrti uživajo kruh in vino. Kruh simbolizira njegovo telo in vino njegovo kri, ki bosta žrtvovana za njihovo odrešenje

V Jeruzalemu

Ko je Jezus učil že tri leta, je peljal učence v Jeruzalem, da bi praznovali pasho, čeprav je vedel, da ga bo naraščajoča sovražnost judovskih voditeljev, pripeljala v smrt. V Jeruzalemu so ga mnogi pozdravljali kot kralja; upali so, da bo pregnal Rimljane in obnovil judovsko kraljestvo. Ko so ugotovili, da se to ne bo zgodilo, so se odvrnili od njega.

Križanje

Juda, eden Jezusovih učencev, je izdal Jezusa judovskim verskim voditeljem. Obtožili so ga bogokletstva, kar pomeni nespoštljivo uporabo božjega imena. Rimski upravitelj Poncij Pilat, ki je edini smel izreči smrtno sodbo, se je zbal upora Judov in je popustil njihovemu pritisku. Ukazal je, naj Jezusa križajo; pribit naj bo na križu, dokler ne umre. Hkrati z njim sta bila križana tudi dva razbojnika.

Vstajenje

Jezusa so položili v grob, toda tretji dan po križanju so našli grob prazen. Neki verniki so povedali, da so Jezusa videli živega, in razširila se je novica, da je vstal od mrtvih.

Vnebohod

Preden je Jezus odšel v nebo, da bi se združil z Bogom, svojim očetom naj bi se večkrat prikaz svojim učencem. Njegov odhod v nebo se imenuje vnebohod. Mnogo kristjanov veruje, da bodo po smrti zveličani in da bo njihova duša odšla v nebesa k Bogu in Jezusu. Nebesa ali raj veljajo za stanje blaženosti.

Sveto pismo

Krščanski nauk je zapisan v Svetem pismu (Bibliji), ki sestoji iz dveh delov: Stare in Nove zaveze. Druga beseda za zavezo je obljuba. Stara zaveza je skoraj taka kot judovski Tenak in govori o zavezi, ki jo je po verovanju Judov Bog sklenil z njimi po Abrahamu in pozneje po Mojzesu. Novi zaveza je bila napisana v grščini in pripoveduje o zavezi, ki jo je po verovanju kristjanov Bog sklenil z vsemi Ijudmi po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Nova zaveza obsega štiri evangelije (kar pomeni veselo novico), številna pisma in dve drugi knjigi.

Nova zaveza

Stara zaveza uči, da se doseže zveličanje z izpolnjevanjem božjih postav. Nova zaveza uči, da bo zveličan, kdor veruje v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa. Glavno oznanilo Nove zaveze je, da je Jezus, čeprav sam brez greha, ceno za človekove grehe plačal s svojim življenjem in smrtjo. Njegovo vstajenje je znamenje božjega odpuščanja in zveličanja za vse človeštvo.

Pisma

To so najstarejši krščanski dokumenti, napisani približno 30 let po Jezusovi smrti. Večino je napisal prvotno zelo pravoveren Jud z imenom Savel. Svoje ime je spremenil v Pavel po pretresljivi spreobrnitvi, ko je začasno oslepel, ker je imel videnje vstalega Kristusa. Pavel je potoval po vsem Rimskem cesarstvu, pripovedoval nejudom o Jezusu in ustanavljal krščanske skupnosti, ki so se imenovale Cerkve. V svojih pismih daje nasvete prvim kristjanom in jih spodbuja.

Evangeliji

Evangelije so napisali 70 do 150 let po Jezusovi smrti štirje evangelisti: Matej, Marko, Luka in Janez. Evangelist pomeni glasnika vesele novice. V vsakem evangeliju so opisani Jezusovo življenje, njegov nauk, smrt in vstajenje s ” stališča pisca. Napisani so z namenom, da bi spreobračali v krščansko vero.

Preganjanje

Rimski oblastniki so preganjali kristjane in jude ter jih obtoževali za svoje lastne politične neuspehe. Rimski cesar Neron je leta 70 ukazal porušiti Jeruzalem, da bi se cesarstvo znebilo kristjanov in judov.

Konstantin

Rimski cesar Konstantin se je leta 313 spreobrnil v krščansko vero. Na kraju starega grškega mesta Bizanc je ustanovil mesto Konstantinopel in uzakonil krščanstvo. Leta 325 je sklical koncil v Nikeji, kjer so sestavili dokončno utemeljitev krščanske vere. Od takrat je bila to priznana pravoverna oblika krščanstva. To je bila nikejska veroizpoved in je vsebovala nauk o Sv. Trojici, kar pomeni troedinost Boga: Bog Oče (stvarnik sveta), Bog Sin (Jezus) in Sveti Duh (stalna božja navzočnost v svetu). To je še vednc osrednji krščanski nauk.

Razkol med Vzhodom in Zahodom

V 5. in 6. st. se je Rimsko cesarstvo razdelilo na dva dela. Konstantinopel je postal središče vzhodnega ali bizantinskega cesarstva, Rim pa zahodnega cesarstva. Leta 1054 je prišlo do spora med poglavarjem Cerkve v Konstantinoplu (patriarhom) in poglavarjem Cerkve v Rimu (papežem). To je pripeljalo med obema Cerkvama do razkola, imenovanega shizma. Zahodna Cerkev je pozneje postala znana kot rimskokatoliška (katoliška pomeni vesoljna). Vzhodna Cerkev je postala zn.ana kot ortodoksna (pravoslavna). Pozneje se je razvilo nekaj manjših razlik v verovanju in obredih obeh Cerkev in te obstajajo še danes.

Reformacija

Naslednja velika delitev krščanstva je bila v 16. st. Nova reformirana Cerkev, znana kot protestantska, je nastala iz ugovorov ljudi, kot sta bila Martin Luter in Jean Kalvin. Obsojala sta nekatere dejavnosti katoliške Cerkve, ki je po njunem mnenju postala preveč razsipna, vplivna in podkupljiva.

Martin Luter

Leta 1517 je Nemec Martin Luter napadel avtoriteto papeža in cerkvenih veljakov. Še posebej je obsojal prodajanje odpustkov. Cerkev je namreč pobirala denar od ljudi in jim v nadomestilo obljubljala, da ne bodo po smrti kaznovani za svoje grehe. Luter je Biblijo prevedel v nemščino. Do tedaj so jo brali v latinščini, ki je preprosti ljudje niso razumeli. Kmalu so jo prevedli tudi v druge jezike. Luter je menil, da sta nauk Biblije in posameznikova osebna vera v Kristusa bolj pomembna kot cerkveni obredi.

Jean Kalvin

Francoz Jean Kalvin je s svojo organizacijo Cerkve dokončno oblikoval protestantizem. Kalvin se je strinjal z Lutrovimi nauki, vendar je verjel v predestinacijo. (vnaprejšnja usoda), t.j. nazor, da ima Bog pripravljen načrt za vsakogar, ki vključuje zveličanje ali pogubljenje.

Protireformacija

Protireformacija se imenuje gibanje za prenovo katoliške Cerkve. Nastala je kot odgovor na protestantsko reformacijo. Mnogo Evropejcev se je vrnilo v katoliško vero, vendar je na splošno Evropa ostala razdeljena na protestantski sever in katoliški jug. Med katoličani in protestanti je vladalo sovraštvo; protestante so preganjali v katoliških deželah, katoličani pa so doživljali enako usodo v protestantskih.

Anglikanska cerkev

Leta 1529 se je angleški kralj Henrik VIII. uprl najvišji avtoriteti papeža in se oklical za vrhovnega poglavarja Cerkve v Angliji. Pod vlado Henrikovega sina Edvarda VI. je Anglija postala protestantska dežela in mnogo katoličanov je bilo ubitih. Henrikova hči Marija I. je v deželi ponovno vzpostavila katolicizem, med njeno vladavino pa je bilo ubitih veliko protestantov. Kraljica Elizabeta I., ki je vladala od 1558 do 1603, je ustanovila anglikansko Cerkev, ki je bila srednja pot med katoliško in protestantsko. Danes najdemo v mnogih deželah sveta dve veji anglikanske Cerkve t.j. anglikansko in episkopalno. Pripadniki, ki se ravnajo bolj po katoliškem izročilu, so znani kot “visoka Cerkev”, tisti, ki se ravnajo po protestantskem, so znani kot “nizka Cerkev”.

Nekonformizem

Nekateri protestanti so zavračali uveljavljeno Cerkev v severni Evropi in so v 17. st. začenjali ustanavljati nekonformistične Cerkve. Menili so, da je treba pretrgati vse stike s katolicizmom, da mora biti bogoslužje preprosto, cerkve pa neokrašene, npr. brez kipov. Prvi nekonformisti so se v Angliji imenovali puritanci. Ena od glavnih puritanskih ločin so bili kvekerji.

Romarski očetje

Mnogo nekonformistov je v strahu pred preganjanjem zbežalo iz Evrope. Najbolj znana skupina so bili romarski očetje. Bili so prav med prvimi naseljenci v Ameriki. Leta 1620 so odpluli na ladji Mayflower iz Plymoutha v Angliji. Med prvo zimo, ki so jo preživeli v Ameriki, je zaradi lakote pomrla polovica priseljencev, preostali so preživeli ob pomoči domačinov. Prvo žetev so proslavili s praznovanjem v zahvalo Bogu. V Ameriki še vedno proslavljajo v novembru zahvalni dan.

Metodistična cerkev

Ena izmed najpomembnejših krščanskih ločin, ki je izšla iz prvotnega nekonformističnega gibanja, so metodisti, danes razširjeni po vsem svetu. Ustanovitelja metodistične Cerkve sta bila dva Angleža, brata John in Charles Wesley. V 18. st. sta na množičnih shodih na prostem oznanjala Sveto pismo in si pridobila mnogo privržencev med tovarniškimi in poljskimi delavci. Metodisti so dobili svoje ime zaradi metodičnih navad svojih privržencev, katerih cilj je bil urejeno in ubogljivo življenje. Zavzemali so se za socialne reforme.

Cerkve

Od kristjanov se pričakuje, da hodijo v cerkev, čeprav lahko obred poteka tudi kjerkoli drugje. Obred obsega čaščenje Boga in prošnje za božjo pomoč v obliki molitev, himničnega in monotonega petja. Berejo iz Svetega pisma in poslušajo pridigo (govor o krščanstvu). Glavno bogoslužje je v nedeljo. Mnoge katoliške, anglikanske in pravoslavne cerkve so zelo lepo okrašene, medtem ko so protestantske preprostejše. Stolnica je glavna cerkev škofije.

Duhovniki in škofje

V katoliških, anglikanskih in pravoslavnih cerkvah bogoslužje običajno opravljajo duhovniki. Dolga nagubana duhovniška oblačila so prevzeli po oblačilih iz časov Rimskega cesarstva, ki je bilo zibelka krščanstva. Trd bel ovratnik je mogoče posnemanje ovratnic, ki so jih nosili sužnji, in naj bi pomenil, da je duhovnik božji služabnik. Najvišji dostojanstvenik stolnice in škofije je škof, ki nosi pastirsko palico, podobno palici pastirjev. Spominjala naj bi ga na njegovo dolžnost, t.j. skrb za njegove ovce, t.j. vernike v škofiji. Škofovsko pokrivalo se imenuje mitra.

Evharistija

Evharistija, kar pomeni zahvalno darovanje, je glavni del službe božje. Je podoživljanje zadnje večerje, ko verniki zaužijejo hostijo ali majhen košček kruha in srknejo kapljo vina. Pri različnih krščanskih veroizpovedih ima ta obred nekoliko različen pomen, zato ga obhajajo vsak na svoj način. Tudi poimenovanje ni enotno. Pri katoličanih se imenuje maša, sveto občestvo pri anglikancih in pravoslavcih božja služba (liturgija). Protestanti ga pogosto imenujejo lomljenje kruha ali Gospodova večerja.

Krst

Ljudje so sprejeti v krščansko vero z zakramentom, ki se imenuje krst. Pri nekaterih krščanskih veroizpovedih vlijejo krščencu pri krstu le malo vode na čelo in ga ne potopijo popolnoma v vodo. Pri nekaterih krstijo odrasle vernike, pri večini pa dojenčke. Otrokovi starši in botri, ki so jih izbrali starši, se obvežejo, da bodo otroka vzgojili v kristjana. Pri tem obredu dobi otrok ime, ki je njegovo krstno ime.

Marija, Jezusova mati

Vsi kristjani častijo Marijo, ki jo je izbral Bog za Jezusovo mater. Toda katoliški in pravoslavni kristjani ji pripisujejo še poseben pomen. Verujejo, da bo Marija zanje posredovala pri Jezusu, če bodo molili k njej. To pomeni, da bo njihova priprošnjica pri Jezusu.

Potrditev (birma)

Z birmo postane posameznik polnovreden član svoje verske skupnosti. Nase prevzame obljube, ki so bile v njegovem imenu izrečene pri krstu; škof položi roke na glavo birmanca in s tem ,”potrdi”, pomoč Svetega Duha pri izpolnjevanju krščanskih dolžnosti v življenju. Starost za birmanje ni natančno določena.

Prazniki

Božič, radostno slavljenje Kristusovega rojstva, se v zahodnem svetu praznuje 25. decembra, čeprav datum Kristusovega rojstva ni znan. Datum je izbral cesar Konstantin, da se je ujemal z rimljanskim praznovanjem sonca. Mnogo ljudi meni, da je to primerno, saj Jezusa včasih imenujejo Luč sveta. Pravoslavna Cerkev praznuje božič 7. januarja, ker uporablja drugačen verski koledar. Pri božični maši se bere zgodba o Jezusovem rojstvu in pojejo božične pesmi. Ob tem času se postavljajo jaslice. Navada pošiljanja voščilnic in okraševanja božičnega drevesca izvira iz 19. st. in ima le malo skupnega s krščanstvom. Velika noč, ki je marca ali aprila ter oznanjuje Jezusovo smrt in vstajenje je najpomembnejši krščanski praznik. Dan Jezusove smrti se imenuje veliki petek, ker kristjani verujejo, da je Jezus, ko je sprejel križanje, naredil največje dejanje božje naklonjenosti do človeštva. Verujejo, da je naslednjo nedeljo vstal od mrtvih.

Za veliko noč se opravlja posebno bogoslužje, v katoliških in pravoslavnih deželah prirejajo procesije v tednu pred veliko nedeljo. Ta teden se imenuje veliki teden. Velika noč se pokriva s praznovanjem predkrščanskega praznovanja pomladi in v nekaterih jezikih kaže poimenovanje tega praznika na njegov izvor. Pirhi simbolizirajo novo življenje. Štiridesetdnevni post je čas pred veliko nočjo, ko se kristjani kesajo grehov. Nekdaj je bil to pravi post, zdaj se ljudje skušajo odpovedati cigaretam, alkoholu ali čokoladi. Post je v spomin na čas, ko je Jezus v molitvi in postu preživel 40 dni in noči v samoti. Dan, preden se začne post, je pustni torek, ponekod znan tudi kot dan palačink. S peko palačink so porabili hrano, preden so se začeli postiti. Na prvi dan posta, ki se imenuje pepelnična sreda, se nekateri kristjani posipajo po čelu s pepelom v znamenje kesanja za svoje grehe. Sedmo nedeljo po veliki noči so binkošti, ki so spomin na uradni začetek krščanstva. Zaznamujejo dan, ko naj bi Sveti Duh prišel na Jezusove učence v obliki viharja in ognja. Ta dogodek jim je utrdil samozavest, da so šli spreobračat ljudi v krščansko vero.

Godovi svetnikov

Svetniki so osebe, katerim sta katoliška in pravoslavna Cerkev priznali, da so živeli izredno sveto življenje. Mnoge svetnike slavijo na dan njihove smrti. V nekaterih deželah je dan imena svetnika, po katerem so dobili ime (god), prav tako pomemben kot rojstni dan, praznujejo ga z voščilnicami, darili in zabavami.

ISLAM

Beseda islam pomeni poslušnost in mir s predanostjo Alahovi(božji) volji. Pripadniki islama se imenujejo muslimani, kar pomeni pokorni. Na svetu je okrog milijarde muslimanov; v glavnem so na Bližnjem vzhodu, severni Afriki in v nekaterih delih Azije. Islam je druga za krščanstvom najbolj razširjena religija, število vernikov pa se najhitreje povečuje. Muslimani imajo nekatere nazore o Bogu in zgodovini enake kot Judje in kristjani. Najpomembnejši dogodek v muslimanski zgodovini je bilo razodetje božje besede Mohamedu v začetku 7. stoletja Mohamed je zaslovel kot božji poslanec in prerok.

Mohamedovo zgodnje življenje

Mohamed se je rodil okrog leta 570 v Meki ki. je zdaj v Savdski Arabiji. Kot otrok je osirotel in vzgajal ga je njegov velikodušni stric. Ko je odrastel, je postal gonjač kamel, trgovec, mož in oče; v skupnosti so ga zelo spoštovali in imenovali Zaupanja vredni. Vendar Mohamed ni imel popolnoma srečnega življenja. Ni odobraval brezzakonja, ki je vladalo med njegovimi rojaki, in motilo ga je, ker so častili več bogov. Abrahamova vera v enega Boga, ki je bila nekoč razširjena v Arabiji, se je sčasoma razgubila.

Bog govori Mohamedu

Mohamed se je pogosto umaknil v planine, da bi tam molil in premišljeval. Ko mu je bilo okrog 40 let in je bil v votlini na gori Hira v bližini Meke, je doživel prvo razodetje. Bog mu je govoril prek angela Džibrila (Gabrijela). Mohamed je vse življenje doživljal razodetja.

Selitve

V Meki je začel Mohamed širiti svoje osrednje sporočilo, da “ni Boga razen Alaha”. Ljudi je kmalu začel zanimati njegov nauk, vendar so se politični voditelji zbali njegove priljubljenosti in mu začeli sovražno nasprotovati. Končno je moral Mohamed leta 622 bežati s skupnostjo svojih privržencev v mesto, ki se zdaj imenuje Medina, mesto preroka. Zgodba pripoveduje, kako je Mohameda na potovanju spremljal Alah. S svojim prijateljem Abu Bakrom se je skrival v votlini, ko je zaslišal bližajoče se vojake.

Abu Bakr se je zelo bal, toda Mohamed mu je zagotovil, da se bosta rešila. Ko je eden od vojakov hotel vstopiti in preiskati votlino, se je ustavil in ugotovil, da to ni potrebno. Čez vso odprtino se je raztezala velika pajčevina. Kako naj bi se Mohamed in njegov prijatelj zatekla v votlino, ne da bi jo raztrgala? Potovanje v Medino je znano kot hidžra ali selitev in je tako pomemben dogodek, da muslimani z njim začenjajo svoje koledarsko štetje. Po islamskem koledarju smo zdaj v 15. st. V Medini se je njegovo gibanje razširilo in postalo zelo močno. Leta 629 so muslimani zavzeli Meko in končno so Mohameda tudi tam sprejeli kot božjega preroka. Pridobil si je veliko spoštovanje kot verski voditelj in državnik.

Mohamedova smrt

Po Mohamedovi smrti leta 632 je Abu Bakr objavil vsem tistim, ki niso mogli verjeti, da je res umrl: “Tisti, ki častite Mohameda, se morate sprijazniti z Mohamedovo smrtjo. Tisti, ki pa častite Alaha, vedite, da Alah živi in ne bo nikoli umrl. Te besede kažejo muslimanski odnos do Mohameda. Ne sme se častiti, čeprav zasluži kot Alahov poslanec največje spoštovanje. Zato muslimani, kadar izgovorijo Mohamedovo ime, rečejo: “Mir z njim.”

Islamska umetnost

Koran prepoveduje kakršnokoli upodabljanje Alaha, Mohameda in drugih prerokov, celo ljudi in živali. Deloma zato, ker je čaščenje podob v islamu prepovedano, deloma zato, ker nobena umetniška upodobitev ne more biti dovolj dobra, da bi primerno izražala mogočnost Alahovih stvaritev. Zato so se islamski umetniki osredotočili na izdelovanje čudovitih geometričnih vzorcev in na kaligrafijo, saj je pisanje zelo pomembno, posebno v Koranu.

Svete knjige

Koran je sveta knjiga muslimanov, ki verujejo, da vsebuje božje razodetje Mohamedu med zadnjimi 22 leti njegovega življenja. Njegov avtor je torej Alah in ne Mohamed. Razodetja so se najprej širila ustno, kmalu pa so jih tudi zapisali, vendar so jih šele po Mohamedovi smrti zbrali v knjigo. Koran uči o edinosti in moči Alaha in tem, v ‘ kaj morajo muslimani verovati. Daje jim tudi natančne napotke za življenje. Ker velja Koran za božjo besedo, se ga skuša večina muslimanov naučiti brati v izvirniku, t.j. v arabščini čeprav ni njihov materni jezik. Samo šestina vseh muslimanov na svetu je Arabcev.

Muslimani se učijo več sur ali poglavij Korana na pamet, nekateri se poskušajo naučiti celo vso knjigo. Vsak dan preberejo kako poglavje in kot znak spoštovanja se umijejo, preden se je dotaknejo. Skupina spisov, imenovanih suna, vsebuje poročilo o Mohamedovem nauku in dejanjih. Ti spisi razlagajo Koran in dajejo dodatne smernice za vero, čaščenje in ravnanje.

Muslimansko verovanje

Mnogi muslimani delijo svojo vero na šest sklopov:

1. Verujejo v Alaha.

2. Verujejo v angele.

3. Verujejo v svete knjige.

Muslimani verujejo, da so poleg Mohameda tudi drugi preroki (glej spodaj) dobili od Boga pisna razodetja, ki pa v izvirni obliki niso več ohranjena. Jude in kristjane imenujejo “ljudi iz knjige”, saj želijo na ta način izraziti svoje spoštovanje do njihove vere, zapisane v Tenaku in Bibliji.

4. Verujejo v preroke Tenaka in Biblije, kot so Adam, Ibrahim (Abraham), Musa (Mojzes) in Davud (David). Muslimani spoštujejo Iso (Jezusa) kot pomembnega preroka, vendar ne kot Božjega Sina. Mohamed je bil zadnji prerok.

5. Verujejo v posmrtno življenje in poslednjo sodbo, ko bo vsak dobil plačilo za svoja dejanja. Tisti, pri katerem bodo dobra dela pretehtala, bo lahko prešel ozko stezo čez peklenski ogenj in bo varno dosegel raj.

6. Verovanje v usodo. To je verovanje, da Bog uravnava vse dogajanje. Povezano je s poslušnostjo. Muslimani se v življenju skušajo ravnati bolj po Alahovi volji kot po svoji lastni.

Muslimanska etika vedenja izhaja iz verovanja, da je vse živo ustvaril Alah in se mora zato spoštovati. Ta načela vključujejo mnogo socialnih odgovornosti, kot so spoštovanje staršev, sosedov in skupnosti; tudi poštenost, potrpežljivost in zanesljivost. Pobijanje živali za zabavo je v islamu prepovedano.

Pet stebrov

Pet stebrov islama kaže, kako je treba muslimansko verovanje upoštevati v vsakdanjem življenju.

1) Šahada je izjavljanje pripadnosti veri, ponavlja se večkrat na dan: “Ni Boga razen Alaha in Mohamed je njegov prerok.

2) Salat. To je pet molitev, ki se molijo v arabščini ob zori, takoj po poldnevu, sredi popoldneva, takoj po sončnem zahodu in ko se znoči. Molijo se lahko na vsakem čistem kraju, molijo lahko še z dodatnimi molitvami ob kateremkoli času. Sestojijo iz izrekov Korana, ki častijo Alaha in ga prosijo za njegovo vodstvo.

Zaradi čistoče se muslimani večkrat umijejo in se pred molitvijo sezujejo.

3) Zakat. To je muslimanska obveza, predvsem tistih, ki to zmorejo, da dajo revežem vsako leto najmanj 2,5 % svojih prihrankov in drugih vrednosti.

4) Saum pomeni post. Med devetim muslimanskim mesecem, ramadanom, muslimani podnevi ne uživajo hrane, niti ne pijejo. Opominja jih, da se dobre stvari v življenju lahko uživajo, vendar ne čezmerno. Prav tako kaže na enakost z reveži. Ramadan je čas za učenje Korana, samodiscipline in za dobrodelnost.

5) Hadž je romanje. Muslimani upajo, da bodo vsaj enkrat v življenju romali v Meko, da bi obiskali Kaabo. To je svetišče, ki naj bi ga zgradila Ibrahim in eden njegovih sinov, Ismail. Prišlo je v pozabo, vendar ga je Mohamed obnovil za čaščenje Alaha. Hadž je v dvanajstem muslimanskem mesecu, ko milijoni romarjev potujejo v Meko. Obiskujejo tudi druge pomembne kraje v bližini.

Nihče ne sme na romanje, če prej ni poskrbel za družino, da ne bi trpela pomanjkanja v njegovi odsotnosti. Revnim, starim, bolnim in nesposobnim ni treba iti na romanje.

Mošeje

Mošeje so namenjene skupni molitvi in so središče skupnosti. Poleg glavnega prostora za molitev so še prostori za umivanje, učenje in poučevanje otrok. Zunaj so pogosto vodnjaki. Ob času, določenem za pet dnevnih molitev, kličejo z minaretov izreke iz sune, pogosto tudi z zvočnikom. To je klicanje k molitvi. Oseba, ki recitira verze, se imenuje muezin. Od vseh odraslih muslimanov se pričakuje, da se ob petkih udeležujejo opoldanskih molitev v mošeji. Ženske sedijo v mošeji ločeno od moških. Smer Meke je v mošeji nakazana z obokano nišo ali okrašeno ploščo na steni. Molitev vodi imam, kar pomeni modrec. Imame imenuje mošeja.

Zvezda in polmesec

Nekatere mošeje imajo na kupoli polmesec ali polmesec in zvezdo. Čeprav polmesec in zvezda nimata verskega pomena, ju povezujejo z islamom: polmesec z islamskim lunarnim koledarjem, zvezdo pa s Koranom in velja za enega izmed Alahovih znakov.

Prazniki

Id al-fitr je praznik ob koncu posta, ramadana. Verniki se udeležujejo posebnih molitev v mošeji in delijo hrano revežem. Uživajo praznične obede, obiskujejo prijatelje in sorodnike, izmenjujejo darila in čestitke. To je čas izkazovanja hvaležnosti za Alahovo milost in za njegovo pomoč med postom. Id al-adha se praznuje pri muslimanih, ki ostanejo doma, medtem ko so drugi na hadžu. Praznujejo ga v spomin na dogodek, ki ga opisuje Koran, v nekoliko drugačnih okoliščinah pa tudi Tora in Stara zaveza. Bog je prosil Ibrahima, naj mu v dokaz poslušnosti žrtvuje svojega ljubljenega sina Ismaila. Prav ko je Ibrahim hotel ubiti Ismaila, je Bog poslal na Ismailovo mesto ovna. Praznik slavi Ibrahimovo vero v Boga in božje usmiljenje.

Džihad

Človekov notranji boj za pošteno življenje se imenuje džihad. Za mnoge muslimane pomeni džihad tudi sveto dolžnost, da s svojim zglednim življenjem spreobračajo v islam. Verujejo, da bi bila svetovna islamska država rešitev za vse težave.

Muslimanska oblačila

Moški in ženske se morajo oblačiti skromno in ne smejo privlačevati nasprotnega spola z razkazovanjem svojega telesa. Ženske naj pokrivajo glavo, roke in noge. Ponekod je nastal za ženske običaj, da imajo v javnosti pokrit tudi obraz, čeprav v islamskih svetih knjigah ni o tem določenih pravil. Vsemu, kar bi ogrožalo družinsko življenje, kot so zunajzakonske zveze, se je treba izogniti. Ženske in moški se ne smejo svobodno sestajati.

Muslimanska prehrana

V islamu mora biti meso halal (dovoljeno), kar pomeni, da je posebej pripravljeno. Med klanjem živali je treba izreči Alahovo ime in kri, ki jo imajo za nečisto, mora odteči. Muslimani ne uživajo svinjine, ker jo imajo za nečisto. Alkohol je prepovedan, ker v pijanosti ljudje pozabljajo na svoje dolžnosti do Alaha, npr. na molitev.

Širjenje islama

Po Mohamedovi smrti so islam širili kalifi (kalif pomeni naslednik). Prvi je bil Mohamedov prijatelj Abu Bakr, četrti pa njegov nečak in zet Ali. Kalifi so se pogosto bojevali za obrambo islama ali za njegovo širjenje. Ljudje v premaganih deželah so smeli obdržati svojo veroizpoved, vendar so morali plačevati posebne davke, ker so bili oproščeni zakata in vojaške službe. Leta 661 se je središče islama preselilo iz Meke v Damask v Siriji in leta 750 iz Damaska v Bagdad v Iraku, kjer je ostalo naslednjih 500 let.

Muslimanska znanost

V muslimanskem svetu so bile približno med letoma 900 in 1200 v razcvetu matematika in naravoslovne vede z meditacijo in astronomijo ter umetnost. V Bagdadu so sezidali “hišo modrosti”; to je bila velika knjižnica, v kateri je hotel kalif zbrati primerke vseh knjig na svetu. Muslimanski učenjaki so prinesli v Evropo mnogo del in misli starih Grkov in Perzijcev. Iz Indije so prevzeli in utrdili rabo decimalnega sistema števil in pomen ničle.

Muslimani v Španiji

V 8. st. so muslimani zasedli velik del Španije in Portugalske ter tam vladali prav do konca 15. st., ko sta obe državi združili svoje sile, da bi jih premagali. V tem času so delovali v Španiji muslimanski, judovski in krščanski znanstveniki. Že v 10. st. je imelo mesto Cordoba 70 knjižnic.

Poznejša islamska cesarstva

V 16. in 17. st. so bila na vrhuncu moči tri islamska cesarstva. Vsa so slovela zaradi sijaja vladarskih palač. Otomansko cesarstvo je trajalo najdlje, od 14. st. prav do leta 1923. Najprej se je razširilo prek mej današnje Turčije. Ob koncu 15. st. so muslimani zasedli večino krščanskega bizantinskega sveta s Konstantinoplom vred, ki so ga preimenovali v Istanbul.

Šeriat

Islamsko versko pravo se imenuje šeriat, kar pomeni jasna, ravna pot. Vira za šeriat sta Koran in suna. To pravo daje izčrpna navodila za osebno življenje in za vodenje države. V državah, ki so trdnjava islamizma t.j. v Savdski Arabiji in Iranu, je le malo razlik med verskim in državnim pravom. Na splošno ima islam stroge prepovedi in kazni za prestopke, ki naj bi bili nevarni družbi. Šeriat zahteva smrtno kazen za prestopek, kot je umor. Muslimani, ki živijo v nemuslimanskih deželah, so pogosto razpeti med potrebo, da se ravnajo skladno z zakoni in navadami dežele, in željo, da bi živeli po islamu, kot ga narekuje Koran. Npr., šolska športna oblačila, kot so kratke hlače in trikoji, lahko ogrožajo islamske navade oblačenja; izdajanje knjig, ki veljajo za bogokletne (če obravnavajo Alaha brez spoštovanja), se lahko šteje za prestopek.

Sunitski in šiitski islam

Okrog 90 % muslimanov v svetu je sunitov. Suni pomeni “pot, ki jo je pokazal Mohamed”. Čeprav ima šiitski islam mnogo manj privržencev kot sunitski, prevladuje v Iranu, najdemo pa ga tudi v mnogih drugih muslimanskih deželah, npr. v južnem Iraku, Libanonu in Bahrajnu. Glavna razlika med sunitskim in šiitskim islamom je v izročilu šiitov, da ne priznavajo prvih treh kalifov in imajo četrtega, to je Alija, za prvega resničnega Mohamedovega naslednika. Šiitski verski voditelji v Iranu se imenujejo ajatole, kar pomeni “Alahovo znamenje”.

Sufizem

Sufijski islam poudarja predvsem osebni odnos do Boga in manj islamske zakone. Sufijsko čaščenje vključuje glasbo, monotono petje in ples. Sufijski plesalci so včasih poznani kot plešoči derviši. Derviš pomeni potujoči berač. Prvi sufiji so bili sveti možje in so živeli brez lastnine.

Advertisements
Gallery | This entry was posted in članek and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s