Portugalska – otožna pricesa Evrope

Ne vem točno zakaj, ampak ta ponosna kraljica Atlantika potisnjena tja v kot Evrope mi je bila od nekdaj všeč. Na portugalskem se bila že leta nazaj in sedaj sem sem se čisto po naključju vrnila. Priznam, da kar lažje diham tu, prav verjetno zaradi zračnosti Atlantika, zelenih gričev, sproščenosti ljudi in te neverjetne multikulturnosti ter seveda odlične hrane in vina.
Spominjam se ko sem bila tu prvič še v študentskih letih. S sošolko Brigito sva preštopale celoten Iberski polotok in na Portugalskem uštopale dva Italijana in nadalje smo se skupaj klatili in izgubljali po majhnih mestih, po tržnicah, opazovali Atlantik, jedli ribe in pili vino ter bili vsi strašno presenečeni nad portugalsko gostoljubnostjo in skromnostjo. Vse do danes se skoraj ni nič spremenilo, čeprav bi človek pričakoval da se bo v vseh teh letih. še vedno je vse isto, še vedno je kot bi se čas ustavil; celo restavracijo v mestu Porto sem našla, kjer sem jedla ribo...
Ko človek gleda Portugalsko vidi le morje, Atlantik na zahodni strani – še malo naprej pa pridemo do Amerike; če zavijemo na jug pridemo do Afrike. Tako so najverjetneje razmišljali tudi znani portugalski pomorščaki kot so Henrik Osvajalec, Vasco de Gamma… Portugalci niso nikoli bili konkvistadorji; bili pa so ljudstvo morja. Večni raziskovalci morja, saj jim morje nikoli ni dalo miru zato niso dolgo časa ostali v Indiji, zahodni Afriki in na polinezijskemu otočju…ampak svoj jadra pognali naprej po morju … Na Portugalskem je še vedno vse vezano na morje in zopet morje. Opevajo ga v fadu, da ko ga zares začutiš gredo kocine pokonci; takrat vse onemi. Fado me malo spominja na našo “Lepo Vido”. Portugalke so tako kot naša Vida čakale na može, ki so odšli na morje in morde se nikoli več niso vrnili. To melanhonijo in otožnost, ki ji Portugalci pravijo saudade, je res čutiti v fadu, ki je otožen in ponosen hkrati.
Portugalci in bili so tisti ki so ponudili zatočišče muslimanom in judom, ko jih je Elizabeta pregnala iz Španije. Tu so skupaj soustvarjali, trgovali in živeli v harmoniji…a ne za vekomaj. No azulejosi oz. modre kermične ploščice se vedno krasijo Porto in druga portugalska mesta. Bili so tisti, ki so prinesli v Britanijo “english tea”. Hm ja Portugalke so se poročale tudi z otočani in ena izmed njih je imela briljantno idejo, dabi iz bivših kolonij pripeljala v Evropo dve indijski značilnosti. Svilo in čaj. Da se čaj ne bi oddišavil so ga dali v svileno krpo in jo sešili. Ob prisanku v britaniji, bi morali odšiti ta košček svile z odišavljenim čajem. Ampak…Britanec ne bi bil Britanec če ne bi vse skupaj dal v vročo vodo. Vsi so se mu smejali…danes pa imamo čajne vrecke; le da je svileno blago zamenjal predelan papir. Ah ti Portugalci…
Skrite vasi v notranjost so bile zaspane, ljudje so posedali na klopcah in klepetli. Ne nikamo se jim ni mudilo. Kot bi se čas dejansko res ustavil. V mestih pa je bila druga zgodba. Ne eni strani ribja tržnica; na drugi pa urejene moderne trgovine ter daleč nad mestom še vedno kraljujejo mogočni gradovi. Lizbona oz. Lisboa ostaja princesa Atlanitika ali kot je rekel portugalski pisatelj Luis de Camoes “princesa sveta, pred katero se prikloni celo morje”. Da Lisboa ima res svoj čar, kjer je čutiti je nekaj novega in nekaj strega. Legenda govori da je ob ustju reke Tejo pristal Odisej in ustanovil mesto, ki je kasneje postalo Lizbona. Morda je pa prav on dal mestu primorske značilnosti, ki jih je ohranilo vsa stoletja do danes. Še skok na rt Evrope pogled proti Ameriki in že bom doma. Naj povem še to, da je moj najlubši pisatelj in pesnik Fernando Pessoa je Portugalec. Sedaj sem celo ugotovila, da ima na isti datum (ne letnico) rojstni dan kot jaz. Pa še to portugalščina mi je res lepo zveneči romanski jezik.Kar sedela bi v kotu in jih poslušala in poslušala. No pa se kot nameček naj to povem. Sodelovala sem s Portugalcem in se toliko zabavala kot že dolgo ne. Portugalec? Hm ja. Oče je bil Nemec, mati pa iz Macaa. On pa čisti Portugalec. Za nas ne, zanj pa 100%. Dobrodošla globalizacija, ki so jo Portugalci ponesli v svet!
Objem iz Lizbone, Ksenija

Odložil sem masko in sem se videl v ogledalu …
Bil sem otrok izpred mnogih let …
Nič se nisem spremenil …
In to je prednost tega, da znaš sneti masko.
Vedno si otrok,
preteklost, ki ostaja,
otrok.
Odložil sem masko in sem si jo dal nazaj.
Tako je bolje.
Tako sem maska.
In vrnem se v normalnost kot na končno postajo.

(F. pessoa)

Advertisements
Gallery | This entry was posted in portugalska and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s