potepanje po Islandiji

no pa so se v sloveniji temperature malce umirile. sem mislila da bom umrla, ker sem bila navajane na islandske, ki se sredi poletja gibljejo okrog 10 stopinj. V Postojni pa je bilo danes krepko čez 30 stopinj. Vsekakor pošiljam še par fotk iz Islandije. Tokrat objavljam tiste, ki niso povezane s trekom opisan že na prejšnji objavi iz Islandije. Po trekingu smo se opravili proti obali in naredili cel krog v nasprotni smeri urinega kazalca. Prvi kraj kjer smo se ustavili je bil vik, ki dobesedno pomeni zaliv. Tudi domači Vikingi dobijo ime po Viku; Vik – ing, saj so živeli ob zalivih. No v tem Viku imamo še ostanke nekoč delujočih vulklanov in to kar sredi morja. Tudi obala ima črni vulkanski pesek oz. mivko, ki ga je morje čisto razdrobilo in po katerem se je fajn sprehoditi bos. v katero sem stopila. Zanimivo je tudi to, da kamenčki so bili skoraj perfektne okrogle oblike, ki jih je morje preoblikovalo. Res kako je zanimiva ta narava. Južno morje gleda proti GB, kjer so potekala prva trgovanja, prijateljevanja in vojne. Islandci so se dolgo časa bili bitko z Angleži; zaradi rib seveda v vojni “vojna polenovk”. Hm. Islandci še danes pojedo kar 91 kg rib na leto na osebo. Kar je veliko več pred slovenskim povprečjem. Po večini jedo losasa, ki moram priznati je res odličen. Tu so pa še vse ostale arktične ribe,….
Naslednjega dne smo se odpravili proti največjemu nacionalnemu parku Skaftafellu in proti Jokulsarlonu. Torej nacionalni park je dandanes najbolj zelena pikica na tem južnem delu, ki ga krasijo razno razne rože in ptiči in…obkrožajo ledeniki in najvišji vrh Islandije. Tu so nedolgo nazaj trepetali zaradi vulkanov, keteri se nahajajo pod ledeniki in ko so izbruhnili je voda zasula cel del okrog nacionalnega parka in odplaknila vse ceste. Tako je park bil dostopen le po zraku; dokler niso zgradili ceste. Danes pa se opazi kako delajo nasipe vse do morja. Prebivalci – tisti ki niso se predčasno umaknili so umrli. Ohranile pa so se nekatere islandske zemljanke, ki so sedaj le na ogled…ker nikoli se ne ve kaj prinaša jutri… vse to in še več imajo sedaj lepo razstavljeno v recepciji nacionalnega parka. Tu pa odstaja možnost iti malo na raziskovanje ledeniških jam. mi smo se pa podali videti največjo ledeniško laguno na islandiji Jokulsarlon, ki se nahaja tik ob morju in ob vznožju enega izmed mnogih ledeniških jezikov, ki se talijo še posebej v zadnjih 50 letih, kar je posledica vse večjega posega človeka v naravo. segreva se pa predvsem voda (morje) ki kroži pod ledeniško vodo. Vsak podzemeljski premik pa pomeni tudi dodatno zemeljsko katastrofo, ki se prav tu v Islandiji res pozna.
Naprej smo se pdpravili proti malce večjemu mestu Hofnu, kjer smo si lahko privoščili malce več civilizacije. Po doooooooooolgemmmmmmmm času smo videli trgovino, kjer smo si lahko privoščili vse možno celo sadje uvoženo iz spodnje Evrope. aja nisem to še povedala, da v islandiji zelenjave in sadja je bore malo. Sedaj vsaj uvozijo ali pa jim raste pod “green houses”, kjer ne boste verjeli uspevajo tudi banane. Kaj vse premorejo ti vulkani. 100% energijo. Njihova tipična hrana pa je losos, ovca, krompir, špinača…in zgniti morski pes…in celo morske papige jedo (puffins), kite pa tudi.
No iz Hofna smo se pa podali v vulkansko pokrajino Myvatn, ki je geološko zelo zanimiva, kjer pre dočmi vidiš še ne davno aktivne vulkane, fuamrolo, lavo. Na drugi strani se spet okopaš lahko v geotermalnem jezeru, splezaš na manj znan krater ali in se po drugi strani sprehodiš do dumiborgirja, kjer je lava naredila t.i. “islandsko kapadokijo”. Ob poti se lahko človek naje borovnic in borovnic ter nabere gobe, ki jih je na pretek in gobova juha se vedno tudi prileže. Nazadnje pa še nekaj. Tudi za ljubitelje ptic. Vzhodna stran jezera myvatn je poln redkih takih in drugačnih ptic. Nazadnje sem se usedla na kamen in opazovala ptice in zahajajoče sonce. Sončni zahod ki je tu res poseben. je rdeč z obrisi črnine. Res skoraj nenaravno. Seveda saj je bila ura preko polnoči, ko je zahajalo in ob treh ko se je zopet vzdignilo. Tu na Islandiji v poletni deželi večnega sonca sem se res počutila kot da bi bila na drugem planetu. Zraven pa še ti vulkani, jezera, troli. Res kot da bi bila na Marsu in ne našem planetu. Pa je le dežela tam na sredi Atlantika med Evropo in Ameriko.
Jaz bi še kar ostala v myvatnu pa nas je pot vodila proti severu.Proti Husaviku. mestu, ki je danes znano kot najboljše mesto za opazovanje kitov. Kot sem že rekla, da Islandci jedo kite, kar pa ne pomeni, da jih lovijo in brutano ubijajo kot to počnejo na Ferskih otokih. Na islandiji so s konvencijo le – to prepovedali in se usmerili v “marinsko bilologijo povezano s turizmom”. Kite … prvič v življenju sem jih videla, taki radovedneži so. Motali so se okrog naše ladje, ko smo jih opazovali gledali. hm ja … je pa padal dež…grozno je padal dež…brez njihove ladijske obleke, bi vsi bili mokri kot cucki tako smo bili pa samo premraženi, a smo se kaj kmalu podkrepili v najboljši restavraciji z najboljšimi ribami in tudi z brinvinom. Brinvin je njihova tradicionalna žgana pijača, ki jo v agleščino prevajajo kot “black dead” oz. “črna smrt”. Mogoče si pa res mrtev če ga res malce preveč popiješ kot en štamperle. Domačini pravijo da paše zraven zgnitega morksega psa. ah ja …. kaj si bo človek vse zmislil za jest in pit. No Husavik je tako res simpatično mesto, ki se da pogledat en kup muzejev. Mogoče nabolj “odštekan” je “falus” muzej, kjer so razstavljeni penisi vseh živali in tudi odtisi rokometnega islandskega moštva. To je možno samo na Islandiji. Zapeljali smo se v največje severno mesto – Akureyri, ki je osvežitev preden smo se podali po odštekani poti v notranjost, ki je namenjena samo za ta prave popotnike.
Notranjost je res off road. Prazn, hladna in neprijazna; ampak vredna doživetja. Prvič sem se tu opravljala sama z avtom. no ja … pa jaz ne bi bila jaz…žensak bi rekli tipi; ker sem na pol poti ugotovila da je teren samo za terenska vozila jaz pa sem vozila Mazdo 5, ki vemo da ima zelo nizko podvozje. Dogurala sem do konca po ne vem koliko urah vožnje. Se pa moram tudi pohvaliti, da ponoči ko sem malo oddremala v avtu; se zbudim in pred avtom zagledam volka. Da mislila sem, da je volk. Čez nekaj časa sem ugotovila da bila lisica.
Polarna lisica je eden izmed redkih sesalcev, ki še vedno živijo na islandiji in se skrivajo po ledenikih in notranjosti, le tam kjer ni človeka, ki jih je skoraj iztrebil. V notranjosti je tudi dosti ovac.Islandske ovce. Baje da jih je nekje blizu milijona na Islandijo. ha ha. Kar je smešno je to, da na islandiji živi 2x več ovac kot ljudi. Kaj ni to zanimivo. Kot bi imeli v Sloveniji 6 milijonov ovc, si predstavljate? No kakorkoli notranja pot, ki vodi od severa do juga se vozi momo dveh ledenikov in je tudi na določeni točki se nahaja ravno tako hvelavellir oz. lavino polje, kjer se nahaja 100 stopinj naravno vroča voda, ki ji dodajajo ledeniško vodo, da se lahko namakamo. Tako se lahko sredi ničega skopaš in medtem ko si v vodi v kopalkah in ti je toplo; opazuješ ledenike okrog sebe. res. Kakšen kontrast. Kako bi bilo tu fajn praznovat Novo Leto. Pa da bi še zraven doživeli severni sij. Majka. No od tu vodi tudi treking pot, ki se mi zdi doti bolj dogočasna. Lahko pa se po oklici odpraviš s konjem na raziskovanje te narave neprijaznega in negostoljubnega Kjolura, kjer se človek zelo zlahko izgubi…

Na koncu poti se kaj kmalu znajdemo pri Gullfossu – eden največjih slapov na Islandiji, kjer priteče 130 litrov vode/sek. Angleži so tu hoteli narediti hidrocentralo in so se neumorni islandci, večni Vikingi, temu uprli. Prav imajo in lahko bi nam bili v marsikaterem pogledu za vzgled. Kaj se bo točno zgodilo, če bodo priključeni v EU je tudi pod velikim vprašanjem. Velika večina ljudi je proti vstopu za kar so potekali v Reykjaviku neprestane demonstracije. Pot iz Gullfosa vodi do Gejzirja. Mislim da tu ne rabim izgubljati besed. Naprej smo se podali do nacionalnega parka Thingvellir, kjer je bil tudi prvi demokratičen parlament na Islandiji že v letu 930 in je bil nekakšen vzgled kasnejšemu evropslkemu demokratičnemu sistemu. Thing vellir pa je predvsem znan po evro-atlantskem hrbtu, kar pomeni da ravno tam kjer se nahaja jezero Thingvellir, se nahaja razpoka med Evropo in Ameriko in vsako leto se razopka razširi do 1 cm. Čez nekaj let bomo mogoče imeli zahodno in vzhodno Islandijo. ha ha.
Na koncu še Reykjavik od kjer je Leifur Eriksson odplul proti Grenlandiji in odkril Ameriko leta 1000. Vinland se je imenoval zahodni del Amerike, katero so naselili. Tako da Kolumbova štorija nič ne velja. Cerkev je imala svojo zgodbo, ki jo na veliko trobijo v šoli. No pa da se ne bom šla zopet gnostičarko….
V Reykjaviku se žura, se druži, se sprehaja, se kupuje in se živi ter doživi gejevski festival. Proba japonsko hrano ali celo vegansko hrano, zaluta do znamenite Plave lagune ter izgublja po pisanih ulicah.
Ah ti Vikingi, vsekakor ne pusti nobenega prišleka ravnodušnega, zato se bom vrnila nazaj in želim si odlkrivati še zeleno deželo inuitskega ljudstva thule – Grenlandijo 😉

objem iz vroče postojne,od kjer pogrešam prijetne islandske temperature, Ksenija

Advertisements
Gallery | This entry was posted in blog, islandija and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s