tamo gde sunce večno sja…

v makedoniji je bilo sonca bolj malo. je bil prijeten dež oz. dež, sonce, dež, sonce, dež…več dežja kot sonca. da bilo je kot preddežjem, čas sprememb in čas prehoda.
v glavnem, v skopju sem ostala nekaj dni na faxu. nato pa nazaj skočila do prijatelja stefana do ohrida, kjer se vse bolj uživala v gostoljubju domačinov. celo kava je imela okus po dobro “turški” kavi. in ja kar oddahnila sem se in začela uživati, še posebej ob poznavanju jezika in ob tem kako toplo, ampak zares toplo te ljudje vedno znova sprejemejo zasvojo. še turizem jih ni pokvaril. še vedno so ostali preprosti in topli.
makedonija mi je bila od nekdaj všeč zaradi svoje mehkobe, večnosti in brezčasnosti. nekaj je v zraku, kar čutim, da je bilo povezano z nečim starim, pa ne znam povedati s čim…
na vaseh je še močno prisotna tradicija za razliko od mest. v mestih pa so vsi tako doterani, da dol padeš in se sprašuješ od kod jim ta denar… še vedno pa se znajo veslit življnja, še vedno se družijo in kot je rekel moj kolega Živko “na selima još ima dobrih ljudi, a u Skopju boga mi puno toga menja se…”.
pot me je vlekla do debra in naprej v notranjost do velesa, kruševa, prilepa. Nad prilepom me je vleklo v hrib, kjer stoji samostan treskavec, ki še vedno ponosno gleda nad mesto in se ob večerih zasveti križ, ki je bil le priča dolge zgodovine pravoslavja, kar jim je vedno v ponos. v mestu pa se je še vedno sušil tobak. ja sušile so se tudi paprike vseh barv. seveda si izstopale rdeče. prodajalo se je zelje, jajca, sir, jabolka,vse sezonsko … in vse je še dišalo po tapravi zelenjavi in sadju, ki še ni tako kot pri nas “veštačka”. visoka planota na sredini je vsak dan spreminjala barve. en dan je bila narava rumena, spet drugi dan prosojno bela, spet tretji dan rdeča … in postala bela ko sem prispela nad prespansko jezero, ko je sneg pobelil vrhove in visoko ležeča mesta. jabolka pa še niso bila pobrana. ja zgodnji sneg je presenetil tudi makedonce. spet bitola ne daleč stran od jezera pa je bila rumena. žitno zlato rumena in od sonca obsijana. zgodovina je tu še vedno pričala o davni preteklosti očeta Aleksandra Veliekga oz. Aleksandra Makedonskega oz, za Grke Aleksandra Velikega/Grškega. ja tu v obmejnih krajih so še vedno čutiti to neizbrisano bolečino brezpotrebnega spora med Grki in Makedonci, ki bo najverjetneje ostal večen. in vedno znova mi ni jasno od kod Grkom ta slava in večnost? ta nacionalizem, ki ga nisem nikoli razumela in večvrednost v primerjavi z ostalimi evropejci? srečala sem jih pri Kalaših v Pakistanu … in sodelovala z njimi in moram reči da mi njihov nacionalizem, ponos in zagledanost vase, nikoli ni bil všeč. no pa pustimo to stat.
center mesta bitole je tako kot ohrid načičkan s trgovinami in kafiči in se izgublja duša mesta. no še skok proti vzhodu do strumice, kjer sem bila prvič in sem čisto presenečena kako je cel del razvit. tu se celotna planota še bolj zmehča. nežni hribi se kot ninase na paleti kar vrstijo in prehajajo iz ene odtenka v drugega. vcasih
 jih presekajo visoki hribi, trte ali skrbno obdelana polja pridelkov, ki niso bili še pobrani. na cesto skoči cigan, bolgar ali grk, makedonc ali vlah. ah ni čudno da rečejo mešanemu sadju makedonija: mešana sadna solata. je okusna. lepa in prijetna.

sem se bom še vračala.Ksenija

Time never dies, the circle is never round
(m. mančevski – pred dežot)

Advertisements
Gallery | This entry was posted in blog, makedonija and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s