Skrivnostne niti svilne poti

Za revijo GEA/2010

BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: mag. Ksenija Čermelj

Kitajska legenda pravi, da je princesi Xiling, ko je sedela pod murvo, padel kokon v vroč čaj in iz njega so se odvile nežno bele nitke. Te nitke je Xilingin mož, mitični kralj Hunagdi, spremenil v dragoceno tkanino – svilo. Svilna pot je svoje ime dobila šele konec 19. stoletja, ko je  geograf Ferdinand von Richtofen želel obuditi nekoč živahno in cvetočo pot, ki je utonila v pozabo ob mongolskem in turškem zaviranju trgovanja po kopnem in preusmeritvi trgovanja na morje.

Skrivnost tkanja svile so Kitajci stoletja skrbno varovali ter svilo menjali za zlato in druge dragocenosti. Grki in Rimljani so vedeli, da prihaja iz daljne Kitajske, ki so jo imenovali kraljestvo Seres (kraljestvo svile), niso pa poznali sviloprejk in so sprva mislili, da svila raste na drevesih. Plinij, Strabo in Virgil so trdili, da gre za neke vrste »rastlino«. Blagovna menjava je potekala po mrežasto prepletenih poteh med Rimom in Xianom. O vrednosti svile priča podatek, da so Rimljani za kilogram zlata dobili kilogram svile. Šele v šestem stoletju so v Evropi ugotovili, da je skrivnost svile v sviloprejki, mali ličinki, ki se prehranjuje z murvinimi listi.

Od sviloprejke do tkanine je dolga pot; sviloprejka se kot gosenica prehranjuje z murvinimi listi, ta se nato zaprede v kokon, ki ga naredi iz do 1,5 km dolge niti.  Vzreditelji sviloprejk kokone najprej  potopijo v vrelo vodo in s posebno krtačo povlečejo tanke nitke; do 25 takih niti tvori svilni sukanec, obdan z beljakovino (sericin), ki ga je pred tkanjem treba prekuhati, barvati in posušiti.

Kraljeva cesta

Kraljeva cesta je prvi del svilne poti iz Evrope proti vzhodu. 2500 km dolgo cesto, ki  je povezovala antično Grčijo s Perzijo, so že v 6. stoletju pr. n. št. zgradili Perzijci. Pot se je začela v Sardu ob Egejskem morju in končala v Suzi v Mezopotamiji. Cesta  je tako povezovala tri pomembne civilizacije: grško na Egeju, hetitsko v Anatoliji (danes Kapadokija) in Mezopotamijo med Tigrisom in Evfratom. Od tu so dobrine, znanost in umetnost romale vse do Carigrada in vplivale na njegovo vsestransko pomembnost. Danes je zrasel v 18-milijonsko kulturno in trgovsko metropolo in ob stiku s kraljevo cesto se današnji popotnik sreča prav s Carigradom, ki prek Bosporske ožine povezuje zahod z vzhodom. Legenda govori, da je mesto 667 let pr. n. št. ustanovil Bizas, ker so mu v preročišču svetovali, naj si zgradi prebivališče v mestu slepih. Ko je prispel tja, si je mislil, da morajo biti ljudje res slepi, da ne opazijo tako lepega koščka zemlje. Mesto je po sebi poimenoval Bizanc, in kmalu je zraslo v trgovsko središče, znano po ribah, vinu in oljkah; prebivalci so živeli od pobiranja davkov pri prehodu prek Bosporske ožine. Leta 330 postane Bizanc prestolnica Vzhodnega rimskega cesarstva in se preimenuje v Konstantinopel, po rimskemu cesarju, ki je prvi sprejel krščanstvo kot uradno vero imperija. Mesto tako za tisoč let postane krščanski center, znan po gradnji cerkva, predvsem cerkve Svete Modrosti oz. Hagije Sofija z 6. stoletja.

Zlata cesta  

Kjer se konča kraljeva cesta, se začne zlata, ki vodi med bisere Irana in osrednje Azije. Zlata se imenuje zaradi zlato obarvanega puščavskega peska, ki so ga na svoji poti prečkale karavane. Vmesne oaze so bile 2000 let pr. n. št. dom indoarijske civilizacije.  Prav na tem delu svilne poti se je ustalil Aleksander Veliki,  ko je porazil Perzijce in naletel na kulturo, naprednejšo od grško-makedonska. V Afganistanu in Pakistanu (dolina Pešavar) so najbolj vidni ostanki grško-indijske umetnosti, imenovane umetnost Gandhare, v kateri ob takratni prevladujoči religiji budizma namesto »božjega« stopala prvič upodobijo Budo v človeški obliki in mu nadenejo grško obleko.

Zlato cesto so najbolj zaznamovali Parti, avtohtono nomadsko ljudstvo z iranskega območja, posredniki med Kitajci in Rimljani in seveda nenasitni porabniki svile, ki so jo začeli prodajati Rimljanom in tako cesto združili po vsej dolžini. To je pomenilo rojstvo svilne poti, ki je povezala takrat vladajoče Rimljane, Parte in Kitajce. Zelo znana legenda govori, da je prva svila na Kaspijsko morje prišla, ko je poročena kitajska princesa na dom svojega moža v okrasju svoje pričeske pretihotapila sviloprejke. Tako je območje postalo znano po surovi svili in številnih plantažah murv.

Esfahan velja za biser zlate ceste in je najlepše iransko mesto z izstopajočim prefinjenim arhitekturnim slogom mošej, tržnic, palač in karavanskih sarajev, ki krasijo glavni Imamov trg – drugi največji trg na svetu, ki je bil prvotno namenjen igranju pola, stari perzijski igri, ki so jo Britanci vzeli za svojo. V afganistanskem Balkhu se je v 7. stoletju pr. n. št. najverjetneje rodil tudi Zaratustra; po njem poimenovano vero so častili tudi v Perzepolisu, nekdanji kraljevi rezidenci le streljaj od Širaza. Perzepolis je kljub Aleksandrovemu opustošenju ohranil svojo veličastno podobo, ki se kaže v 125.000 m² velikem obsegu in impozantni perzijski arhitekturi. Zaratustrstvo je bilo uradna religija večjega dela zlate ceste vse do prihoda islama in je močno vplivalo na nastanek judovstva, krščanstva in islama. Pripadniki zaratustrstva so danes prisotni še v Indiji in Yazdu, iranskem puščavskem mestu, kjer ohranjajo tako čaščenje večnega ognja in stolp tišine. Tu so vidni kanati, podzemni jarki, s katerimi namakajo zemljo, in badgirji, lovilci vetra oz. nekakšne antične klimatske naprave iz blata.

Iz Irana vodi zlata pot na sever, proti današnjemu turkmenistanskemu biseru Mervu, nekoč imenovanemu Margiana, ki je bil dom Arijcev in seldžuških Turkov ter mnogih drugih; mesto, v katerem si je heterogena družba izmenjavala znanje in dobrine. Selžuki so v 11. stoletju zavladali Anatoliji in s seboj prinesli perzijsko znanost, umetnost, arhitekturo in nomadske običaje, med njimi tudi tkanje preprog. Poleg tega so s seboj prinesli tulipane, ki so s trgovanjem zašli tudi na Nizozemsko. Transoksanija, dežela med Sir Darjo in Amu Darjo, je znana tudi po sočnih melonah, ki so jih iz Hive do Bagdada pošiljali na dvogrbih kamelah. Po eni izmed legend naj bi tudi prvi zemljevid narisali na olupku melone. Danes je to obnovljeno mesto z arhitekturo medres, mošej, minaretov, palač, lepo ohranjenega obzidja in z izstopajočimi zelenimi ploščicami, zaradi katerih je mesto znano kot »turkizna Hiva«. Enako je mesto Buhara znano kot »peščena Buhara« zaradi hiš iz blata in žganih opek. Mesto ima lepo ohranjen bazar, na katerem so trgovali s svilenim denarjem in kjer še vedno prodajajo vezenine, svilo, nože, poldrage kamne in seveda buharske preproge. Kot v vseh drugih mestih zlate ceste tudi v tem najdemo dokaze neverjetne strpnosti, v kateri so do 10. stoletja živeli pripadniki zaratustrstva, judje, budisti, nestorijanski kristjani in muslimani.

Islam se je po zlati cesti razširil v 8. stoletju, ko so na to območje prišli trgovci iz Arabije in začeli trgovati s Kitajci. Buhara je postala steber islama in učenosti, zato je dobila ime »kupola islama«; ljudje so tja romali in gradilo se je mošeje in medrese (šole). Tam se je šolal tudi Ibn Sina, v Evropi bolj znan kot filozof in zdravnik Avicenna, in njegova enciklopedija »Kanon medicine« se je uporabljala na evropskih univerzah vse do 17. stoletja.

Vse našteto je le odsev blesteče slave krajev ob svilni poti, ki jo je v 13. stoletju požgal in razdejal Džingiskan, veliki kan iz Mongolije, ki je oblikoval največjo državo od Pekinga do Črnega morja v obsegu 25 milijonov km² in preprečil širjenje islama. Zlata cesta je tako doživela hud udarec, ki je pomenil začetek njenega gospodarskega propada, saj so bila vsa pomembna mesta opustošena, vasi in mesta so izropali in požgali, prebivalce pa odvedli v suženjstvo. Trgovina in kultura sta ponovno vzcveteli, ko so Mongoli sprejeli islam, še posebej v 14. stoletju pod Timurlenkom, legendarnim vojskovodjo, ki si je za prestolnico izbral mesto Samarkand. Sem so se stekali izdelki z vseh krakov svilne poti: poldragi kamni, začimbe, kašmirska volna, bombaž, sladkor, špinača, palmovo olje iz Indije; porcelan, svila, žad, čaj, papir, smodnik iz Kitajske; kozmetika in parfumi iz Arabije; slonovina iz Afrike; jantar in krzno iz Rusije; srebro, volna, pomaranče, orehi, kovanci, grozdje, vino, opij iz Sredozemlja, steklo, datlji, pistacije, olivno olje, dišave iz Irana in Bližnjega vzhoda. Tudi najboljši arhitekti, obrtniki in umetniki so prihajali tja in dograjevali mesto petintrideset let ter razvili znameniti in edinstveni  timuridski arhitekturni stil. Timurlenk pa je poleg arhitekture pzapustil tudi vnuka Ulubeka, ki je postal najznamenitejši astronom svojega časa, o njem priča veličasten observatorij na obrobju Samarkanda; njegovi spisi in atlas zvezdoslovja so po njegovi smrti pristali na osmanskem dvoru.

Cesarska cesta

Od puščav in oaz zlate ceste preko prostranstev pozabljenih mest in vasic 3000 km dolgega Tjanšana oz. Nebeškega gorovja vodi pot tja do Kašgarja, kjer se začne cesarska cesta. Konča se v Xianu (Sianu). Po visokogorski poti Hindukuša, Pamirja, Tjanšana ter vzdolž cesarske ceste je potoval tudi Marco Polo, v času »mongolskega miru«, torej v 13. stoletju, ko ga je Kublajkan, vnuk Džingiskana, sprejel na svoj dvor. Prepotoval je praktično celo pot in bil zdoma štiriindvajset let; ob prihodu v Benetke so ga vtaknili v ječo, kjer je napisal prvo knjigo o daljnih deželah, o katerih takrat Evropa še ni nič vedela. Domačini so njegove zgodbe označili za »milijon laži«, ki so se izkazale za resnične šele ob koncu 19. stoletja.

Trgovska izmenjava je še vedno opazna v trgovskem mestu Kašgar, v 1,6 milijona km² veliki zahodni provinci Xinjiang (Sinkiang), ki jo sestavljajo stepe, puščava in visokogorja. Tu živijo Ujguri, s katerimi so trgovali Arabci in Kitajci; Arabci so prenašali blago ter znanje do Bagdada in naprej do takratne muslimanske Španije. V Bagdad so prihajali tudi ugrabljeni izdelovalci svile in papirja; tako so se knjige znašle tudi v Evropi. Španska Cordoba, v tistem času največje evropsko mesto, je hranila 600.000 knjig. Na pariški univerzi so imeli v istem času le 2000 knjig.

Južneje od Kašgarja v objemu Pamirskega jezera Karakol se pasejo jaki pastirskih Kirgizov in Tadžikov. Tu teče  1300 km dolga karakorumska cesta, ki povezuje Kitajsko s Pakistanom in prečka najvišji prelaz na svetu (4733 m). Cesto so zgradili, da bi obudili svilno pot, po kateri je nekoč iz Pakistana in Indije poleg dobrin na Kitajsko prišel tudi budizem. V zlatem obdobju dinastije Tang je cvetel tudi Tibet, o tem priča palača Potala v Lhasi, kjer je tudi grobnica dalajlame, prekrita s 3700 kg zlata in 10.000 dragulji. Ostanke budizma lahko opazujemo tudi v Turpanu, kjer je pred 1200 leti v trdnjavi Jiaohe živelo 7000 ljudi, ki so trgovali in branili severno mejo Kitajske pred nomadi. Za obrambo so zgradili 6400 km dolgi Kitajski zid, ki je rasel od 3. stoletja pr. n. št. do 16. stoletja. Veličastni zid občudovanja vrednih dimenzij, ki se vleče od Xinjianga do Rumenega morja na vzhodu, naj bi gradil vsak tretji Kitajec.

Najvzhodnejša kulturna postojanka Xian se je nekoč imenovala Čagan (mesto večnega miru), danes pa jo poznamo predvsem po 2200 let starih glinenih vojščakih, ki so stražili grobnico cesarja Qin Shi Huangdija, prvega cesarja združene Kitajske v 3. stoletju pr. n. št. Kitajska je dobila ime ravno po dinastiji Qin (Čin). Xian je bil prestolnica enajstih kitajskih dinastij in najvzhodnejša prestolnica svilne poti celih 11 stoletij. Že v 7. stoletju so bile ulice tega trgovskega mesta polne ljudi različnih religij, jezikov in nacionalnosti. Od tu so znanstveni in umetniški dosežki romali najprej v Bagdad in naprej v Evropo. Tako smo dobili čaj, svilo/svileni brokat z zlatimi nitkami, porcelan, tehniko izdelovanja papirja, smodnik, vodni mlin itd. Še danes v mestu živijo muslimani, potomci trgovcev te zelo impresivne, legendarne in neštetokrat opevane in nikoli do konca povedane poti.

Vsekakor ne moremo prezreti dejstva, da si danes težko predstavljamo razvoj evropske kulture, znanosti, umetnosti in filozofije. Brez svilne poti oz. brez stika z vzhodom, ki mu zahodnjaki dolgujemo veliko več, kot smo pripravljeni priznati.

Advertisements
Gallery | This entry was posted in afganistan, indija, iran, kirgizistan, kitajska, portugalska, turkmenistan, turčija, uzbekistan, članek and tagged , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s