kresnik in mora

Kresnik

Po starih šegah je danes kresna noč, jutri pa kresni dan. Praznik sega daleč nazaj v pogansko dobo in je bil nekoč prav gotovo najskrivnostnejši dan v letu, ognjeni praznik sonca. V starem koledarju je zapisano, da se deklicam, ki se rodijo na tisti dan, lahko da ljudsko ime Kresnica. Glavni junak številnih obredij in navad (zažiganje kresov, kotalenje gorečih koles, nošenje plamenic, obhodi kresnic itd. – naši predniki so verjeli, da bo njihov ogenj pomagal Soncu, ki zato ne bo omagalo in shiralo) v tem času je bil kresnik, pozitivno, vsestransko dobro bajeslovno bitje iz slovenske mitologije. Kresnik je zemeljski vladar, sin nekega sončnega ali ognjenega boga, po katerem je podedoval svetlobo, toploto in ogenj. Ciklus zgodb, ki se nanašajo na Kresnika, je najbolj kompletna zgodba kakega božanstva med vsemi Slovani. V njih se je spopadel s svojim nasprotnikom v podobi demona v živalski obliki (zmaj, lintvor, tolovaj, pozoj, štrige, kače ali kačji kralj), da je dosegel nekaj dobrega za ljudi.

Nekateri raziskovalci slovenske in slovanske mitologije zato razlagajo Kresnika kot slovenskega Peruna, gromovnika (v popolnoma isti zgodbi se namreč pri drugih Slovanih, tako kot pri nas Kresnik, v boj s htonskim – lunarnim, negativnim božanstvom Velesom spusti Perun).

Ko je bil Kresnik še mlad, je pasel čredo na planini. Baš je malo zadremal, kar pride iz daljnih krajev njegov smrtni sovražnik, kačji kralj Babilon. Pokral mu je vse krave in jih odgnal daleč nekam v hribe in tamkaj skril v veliki gorski votlini. Kresnik po dolgem času dospe pred tisto votlino in udari s silno boklačo ob skalnata vrata. Mahoma privre na tisoče hudih duhov iz pečine; a čim se pokažejo ti duhovi na svetlem, se začne bliskati in grmeti. Kresnik je potolkel vse od prvega do zadnjega in takoj se je zvedrilo. Ko se je nato prikazal kralj Babilon, je pobil tudi njega. V votlini je našel svojo čredo in jo odgnal domov.

Mora

“Taka si, kak če bi te mora sesala!” ali pa “Kaj te je mora tlačila?
Dedek je tako govoril. V svoji otroški preprostosti nikoli se nisem vprašala, kdo ali kaj naj bi ta mora pravzaprav bila – dedkov rek sem vzela pač za samo še eno modrijo, ki jo starejši tako radi navržejo svojim potomcem. Vse dokler me čez dolgih nekaj let ni začela zanimati slovenska mitologija…

Mora je bila na Slovenskem duša živega človeka (največkrat stare ženske), ki ponoči med spanjem zapusti telo. Skozi špranjo ali priprto okno se pritihotapi v kmečko izbo ali hlev in sesa ljudem in živini kri, govedu pa tudi mleko. Čehi, Slovaki, Lužiški Srbi in Poljaki so si moro predstavljali v obliki slamnate bilke, ki si ponoči utre pot skozi ključavnico k človeku. Zahodni Slovani so si dušo, ki zapušča telo, zamišljali kot mačko.


Da bi se ubranili more, so na slovenskem podeželju risali zaščitna »morina znamenja«, bodisi v pepel domačega ognjišča (ker naj bi mora prišla v hišo opolnoči skozi dimnik), na zibelke in na lesene tramove vhodov v bivališča in hleve – pentagrame, heksagrame, zvezde, rozete s šesterimi listi kot simbol sonca, Andrejeve križe (XXXXX). Znak X, vsekan v drevesni štor, je človeka zavaroval tudi pred “divjo jago“, podobno pa so zaznamovali še različne lesene predmete, da se ne bi z njimi ponoči pretepali vedomci.

mora.jpg

Nekateri raziskovalci slovanske predstave o mori pripisujejo čisto telesnim vzrokom: občasni nezmernosti pri jedi in pijači ter spanju v zadimljenih, slabo prezračenih prostorih…

Advertisements
Gallery | This entry was posted in antropologija, slovenija and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s