Zakaj rojstvo Jezusa na Božič oz. kaj imajo skupnega Kristus, Mitra, Orion in Indra?

Na sliki: keltski bog Cernnunos – “rogati” bog podzemlja in ozvezdja

Zimski solsticij je astronomski fenomen, ki so si ga ljudje v preteklosti razlagali na razične načine. Dnevi so pozimi kratki in z opazovanjem Sonca, ki se premika zelo počasi, so znanstveniki prišli do dokazov, da se dejansko zimski solsticij zgodi med 21. ni 22. decembrom na severni polobli. Že naši predniki so na najkrajši dan v letu in najdaljšo noč v letu kurili kresove, saj so verjeli da se na ta dan rodi Svarožič oz. “mlado” in očiščeno Sonce. Od tod tudi Božiču ime = majhen Bog, Božič, Svarožič, ki je sin Svaroga (bog neba, bog stvarnik).

Po tem dnevu se začnejo dnevi daljšati vse do poletnega solsticija v juniju. Zimski solsticij so različna, že neolitska, ljudstva različno interpretirala. Verjeli so, da je to najnevarnejši del leta, ko so po navadi zbrali vse živali in vse pridelke, saj je zimski solsticij vzbujal dvom o preživetju tako za ljudi kot živali. Zaradi tega so vse ostale mesece pripravljali hrano, da so imeli sploh kaj za jesti v tem zelo nevarnem, mračnem in hladnem delu leta. Zima je bila povezana s stradanjem ali vsaj s pomanjkanjem, zato so pojedli vse zaloge, ki so jih imeli, in žrtvovali (mlade) živali, ker sicer niso preživele čez zimo. Popili so tudi vse vino, ki je bilo v tem času že fermentirano.

Na sliki Sončni bog z 12 zodiakalnimi znamenji, ki je kasneje v krščanstvu prenesen na boga (Kristusa z 12 apostoli)

Astronomski pojav “zmanjševanja oz. pomanjkanja svetlobe/sonca” od jesenskega enakonočja pa do solsticija v decembru je bil povod za mitološke zgodbe, da so npr. sonce ukradli demoni in ga zaprli v skalo, hišo ali pa ga kam privezali. Poleg tega je ta ideja o soncu vzbudila razumevanje ponovnega rojstva sončnega boga/bogov in s tem povezavo življenje – smrt – ponovno rojstvo (vstajenje in/ali reinkarnacija). Ideja o ponovnem rojstvu se je pojavila tudi zaradi tega, ker ljudje ob solsticiju niso razumeli, zakaj je z vsakim dnem (ob koncu decembra) manj svetlobe in zakaj se sonce kljub temu ponovno pojavi zjutraj. Še večje dvome, pomešane z začudenjem in strahom, pa jim je predstavljalo mirovanje sonca ob solsticiju, ko je pri miru stalo tri dni. Kot zanimivost naj spomnim, da Kristus vstane od mrtvih po treh dneh kot se rodi “mladi bog” oz. “mlado sonce” v času zimskega solsticija. Nekatera ljudstva pravijo, da je sonce takrat zaprto v svojo zimsko hišo. Ta del leta je bil zelo nevaren tudi zato, ker so se ljudje zbali, da se ne bo več premaknilo in da bodo ostali za vekomaj v hladni in temni zimi. To je bil zato tudi razlog za žrtvovanja, darovanja (današnja obdarovanja), obrede povezane s konjskimi dirkami (današnjimi nakupi), verbalnimi tekmovanji, seksualnim namigovanjem in ljudskimi (vulgarnimi in provokativnimi) pesmi, borbami (današnjimi zabavami) itd. Ravno tedaj pa se pojavi bog odrešenik – pojavi se, ko se sonce premakne severneje in ponudi ljudstvu več svetlobe, upanje in ponovno rojstvo. S tem pojmovanjem nastanejo številni miti o soncu med katere štejemo tudi biblične mite o rojstvu Jezusa Kristusa, ki je rojen ravno tedaj ko se sonce premakne severneje – po treh dneh mirovanja (od 22. do 24.12.; na 25.12 je že rojen Jezus).  Naši predniki so tudi npr. verjeli  da na najdaljšo noč v letu umre bog Hors (Hors predstavlja staro sonce), umre na 21. decembra in naslednjega dne se rodi t.i. “mlado sonce”- bog Svarožič oz mali bog/Božič.

Svetovna mitologija pozna številne kozmogonske mite o osvoboditvi sonca, ki spominjajo na stare “pripovedi”, bodisi indijsko-iranske, mezoameriške ali skandinavske. Mite o vklenjenem in odrešenem soncu najdemo povsod na področju Evrazije, še posebej v starih indijskih (Rigveda) in iranskih (Avesta) spisih. Tak je mit iz vedske mitologije (1900 pr. n. št.), v katerem sončni bog Indra reši Ušas (jutranjo zoro) in njeno čredo krav (simbolično voda).

Ušas je inačica Oriona, ki označuje konec zime novega letnega ciklus. Grško ji pravimo tudi Eos, lat. Aurora, nem. Ostera in ang. Easter. Ušas je hči Neba in sestra Noči in žena Sonca, ki potuje s konji ali kravami, preganja temo in razsvetljuje svet s prvo jutranjo molitvijo. Indra reši Ušas in njeno čredo, ko jo demon Vala zapre v skalo in jo najde skrito v jami na samotnem otočku pod slapom na koncu sveta; ob tem dejanju prideta na dan voda in svetloba (na sliki Vala, krave, Ušas in Indra).Vala je vedski demon in je brat Vrtre, ki je inačica slovanskega boga podzemlja in teme – Velesa, ki ujame krave (vodo). Zaradi tega pride do bitke med bogom Perunom in Velesom, ko zmaga Perun in na dan pride Sonce (bog) in voda (krave). To spominja tudi na dvoboj med grškim Hermesom in Apolonom. 

Na sliki Mitra ubije bika – simbol Božiča. Ime Božič je staro slovansko ime, ki ga dobi po Svarožiču (sin Svaroga). Svarog je simboliziral sonce, Svarožič pa ogenj/mlado sonce . Naši predniki so kurili (kres) predvsem ob zimskem solsticiju.

Tudi v Iranu Tyštrya ubije Apoašo (zmaja) in tu se srečamo s staroiranskim mitom o Mitri, ki ubije bika v jami in s tem dejanem postane sončni Bog. Mitra (na sliki – ubije bika oz. temo/demona) sčasoma postane pomemben rimski bog, znan kot Sol invictus oziroma nepremagljivo sonce, katerega kult se je častilo ob zimskem solsticiju. Mitrov kult se je v četrtem stoletju prenesel na Kristusa, ki ga še danes častimo kot premagano oz. odrešeno sonce (Sol invictus) v času zimskega solsticija, saj simbolično le sončni bog premaga demona, ki ga lahko istovetimo z večno (zimsko) temo.

Za Indoirance je bil tudi konj pomemben, saj je simboliziral sonce, katerega kult so častili še posebej kralji in vojaki. V vedski Indiji je bilo sonce lahko narisano kot plemenit žrebec, ki odnaša duše na ozemlje mrtvih. Konji so vedno povezani z močjo, soncem in s spremembo stanja. Zato vidimo upodobitve konjev ali sončnih koles v templjih ali na oltarjih; pri nas je pa potica okrogla (je Kristusova krona, je okrogla, je svetiški sij in je simbol sonca). V preteklosti so pogani upodobitve sonca (krog) razdelili na štiri letne čase/cikle, ki so se ločili glede na solsticij in ekvinokcij; tako dobimo križ s krogom na sredini, kar je star poganski simbol, ki so ga kasneje prevzeli tudi kristjani. Vsekakor so si sonce v zimskem solsticiju razlagali predvsem astrološko, saj je od solsticija do Božiča (21. – 24. 12.) keltstalo na istem mestu tri dni, in 25. decembra se je dvignilo bolj severno, kar je pomenilo začetek daljših dni vse do poletnega solsticija, ko doseže vrhunec (Kresnik). Dvigajoče nebo po 25. decembru so naši predniki in ostala ljudstva na severni polobli razlagali s prihodom sončnega boga, ki jim je prinašal upanje (več svetlobe/toplote). Konec decembra, ob solsticiju, se zato pojavijo različni bogovi na različnih ozemljih, kot so na primer Horus, Krišna, Dioniz, Jezus, Mitra, Baal itd.

V zvezi pojavom Kristusa oz. nepremagljivega sonca je zanimiv še en dvom antičnih ljudstev. V prejšnjem odtavku smo dejali, da je bilo Sonce za tri dni v mirovanju, zjutraj pa se je zopet pojavilo na drugi strani kot jutranja zarja oziroma kot boginja, ki je prinašala jutranjo svetlobo. Ljudje so tako mislili, da je Sonce ponoči potovalo z zahoda na vzhod oziroma na drugo stran Zemlje po podzemlju (po tunelu, podzemni reki itd.), kjer se (na vzhodu) ponovno pojavi iz zemlje (srednja Amerika), iz skale (Evrazija) ali pa iz oceana (Pacifik). 

Takrat se na nebu ob somraku bogov pojavi ozvezdje Orion – Stari Grki so ga imenovali lovec, ki ubije škorpijona (po zodiaku strelec ubije škorpijona – na sliki); v Rigvedi lovca vidijo kot gazelo oziroma boginjo Ušas, ki jo napada/posili oče Neba, zato tudi zbeži in se skrije v skalo, ki jo reši sončni bog Indra. Ko se po solsticiju pojavi rešena boginja na nebu in ko se na nebu ponovno pojavi ozvezdje Orion, to v vseh kulturah zaznamuje konec zimske nevarnosti. Orion je starim kulturam Evrope, Bližnjega in Srednjega vzhoda predstavljal nebesni časovni mejnik, na katerem je temeljil koledar oz. začetek novega letnega ciklusa. Orion se pri nas pojavi 6. januarja, kar je bil začetek leta po julijanskem koledarju in ne po gregorijanskem, ki ga imamo sedaj. Prav zato obstaja ločnica med pravoslavnim in katoliškim Božičem, a še to ne povsod.  

Na sliki je prikaz ozvezdja Oriona s tremi zvezdami na sredini (sveti trije kralji). 

Pri nas so Oriona klical Kosci. To so tri zvezde v pasu Oriona (glej sliko) – tri zvezde  simbolizirajo Svete tri kralje, ki se pojavijo na nebu po solsticiju oz. pridejo h Jezusu ob njegovem rojstvu. Jezus se rodi, ko se sonce vzdigne in je simbol Sol Invictusa (v znamenju Kozoroga). Te tri zvezde oz. ti trije kosci po slovenskem izročilu kosijo Kumovo (botrovo) slamo; kumova slama pa smo v Sloveniji imenovali Mlečno cesto. Natančneje – Mlečna cesta je starim Egipčanom predstavljala nebesni Nil, sibirskim Ketom pa Jenisej. Tunguški (evenški) šamani so verjeli, da sta spodnji in zgornji svet povezana z našim svetom s svetovno reko. Mlečno cesto smo Slovenci, skupaj s južnimi Slovani, imenovali kumova slama. Obstaja precej zgodbic o kumovi slami (ali seno), da je boter ukradel drugemu botru in je bežal in se mu je raztresala. Še pred kratkim so na božični večer šli krast slamo k sosedu in jo uporabljali ali pri čaranju ali pa da so jo dal živini, saj so verjeli v rodovitnostno moč te slame. trikraljajg8Pri pravoslavcih v Srbiji še danes na Badnje veče (Božič) po hiši raztresejo slamo na katero se vržejo orehi in suho sadje kar otroci (mlajši pri hiši) iščejo in jedo. Zvezdne  utrinke so si ljudje nekoč pojasnjevali s padajočo gorečo nebesno slamo. Na slamo so tudi polagali umirajočega človeka, kar je zanimivo – gre za položaj tik pred prehodom na oni svet. To ponovno potrjuje dejstvo oz. prepričanje nekaj antičnih ljudstev, ki so verjeli, da duše prebivajo na Mlečni cesti oz. Kumovi slami.  Vrata skozi katera vstopajo duše na Zemljo in odhajajo v onostranstvo, omejuje na eni strani rakov povratnik, na drugi pa kozorogov povratnik. Povratnika sta povezana z Luno in Saturnom, nebesnima telesoma, od katerih naj bi bilo ljudem prvo najbližje in drugo najbolj oddaljeno. Prav na sredini te kozmične vrzeli pa se nahaja Orion. 

Oriona povezujem tudi z egipčanskim bogom Ozirisom (na sliki), ki je čuvaj podzemlja, vračajoči se ljubimec, Izidin mož (ki ga je iskala in našla in oživela, ko ga je Set ubil), oče Horusa. Skratka, Oziris je bog metamorfoze, spreminjanja in vračanja. V povezavi s tem obstaja slovenska pripoved o jami v katero vstopi kmet in pride v drug svet, ko se spusti po vrvi, kjer najde rajski vrt, ki ga kosijo mladi in lepi kosci. “ Lepi mladi kosci so kosili. Ko so mene zagledali, dali so mi koso in me prosili, da bi še jaz kake tri redi odrezal. (…)

Ta zgodba je podobna mnogim- Podoba je točno taka kot Arkadija starih Egipčanov (srečni pokojniki obdelujejo zemljo). Košnja je star simbol plodnosti, kosci pa stojijo diagonalno – se pravi točno tako, kot tri zvezde v Orionu in zanimivo, da je po istem (zvezdnem) vzoru bila grajena trojica piramid v Gizi.

V slovenskih ljudskih imenih za Orion ali Kosce nastopajo tudi trije svetniki: Janez, Peter, Andrej –  Jakobova palica, Sveder svetega Jožefa, Ključ svetega Petra in Križ svetega Andreja. Slednji zaradi položaja najsvetlejših zvezd, ki jih povežemo v obliko črke X. 

zacecekrstenjefj0Sv. Andrej nastopa v koroški zgodbi, ki pripoveduje, da je Kristus zbral svoje apostole , pa še sv. Tomaža, sv. Andreja in sv. Janeza. in jim naznanil post. Prečkali so vinograd – Kristus je svetnikom rekel, naj izpljunejo, če so kaj pojedli. Vsi so bili pošteni, le sveti Andrej je v ustih imel tri grozdne jagode in je prekršil post. Jezus reče Andreju, da se bo moral ponovno roditi, preden bo lahko spet svetnik. Sv. Andrej naloži grmado, se vrže vanjo in se zažge. V pepelu ostane le Andrejevo srce, ki ga Jezus odnese s seboj.Tako vsi svetniki pridejo do vaške gostilne in ker je že noč, se odločijo, da bodo prespali. Gostilničar pa ima lepo in zelo radovedno hčer, ki najde srce in ga malo poje in takoj zanosi. Zjutraj na vprašanje, kam je izginlo srce, Kristus zapoje:

Bog že ve, kaj stori,
da spet svetega Andreja obudi.

Zanositev so torej naši predniki pripisovali temu, da je v telo mlade ženske prišla duša umrlega. Opis koroške zgodbe je le Ozirisova zgodba – mit o smrti in ponovnem rojstvu, del žetvenih obredov – ena najstarejših zgodb, kar jih imamo na Slovenskem in podobne zgodbe o vstajenju so vzniknile vsepovsod …Kot vidite, vse te pripovedi in pesmice govorijo o metamorfozi človeka (ali pa njegove duše), ki je le gnostični motiv metempsihze in očiščevalnega ognja, ki uniči grešno telo in sprosti dušo.  Zato Ovid pravi:

Orion_Hodose

Vse se spreminja in nič ne propade; in vse se pretaka semkaj od tam, od tukaj spet tja. Različna telesa duša naprej si prevzema: v človeška telesa prihaja duh iz zveri, iz naših teles v zveri se spet seli, niti za hip ne premine. Kot vosek mehak se preliva v razne podobe, in tak, kot je bil, ne ostane nikoli, istih oblik ne ohrani nikoli – in vendar je isti. (Ovid, Metamorfoze)

Po Ovidu se človek po smrti lahko spremeni v kamen, vodo, rastlino, žival, eter ali ozvezdje (npr. grška boginja Andromedea, ki 

jo za kazen grški bogovi spremenijo v ozvezdje). Najstarejši mit o metamorfozi je v bistvu resnica o Ozirisu (živi, pa umre, pa oživi, pa umre, pa postane gospodar podzemlja itd.), ki se je povezal z ozvezdjem Oriona, potem pa se je sam mit metamorfiral in prišel – verjetno prek Koptov (riba Faronika je njihova – nosi na hrbtu svet) in Ircev in Germanov – tudi k nam.

Na cerkvi sv. Jurija v Hodišah na Koroškem je vzidana stara kamnita plošča, ki prikazuje molilca z dvignjenimi rokami (ne sklenjenimi), čez pa so narisani križi – in to točno tako, kot so zvezde v Orionu (na sliki) – dve zvezdi zgoraj, dve spodaj, tri v pasu, kot Kosci oz. Oziris – bog metamorfoz.

Ali pa se lik Orionovega ozvezdja v naši bližnji ali daljni okolici povezuje s simboli antripomorfnega križa, ki ga morebiti lahko prepoznamo že na kamnu v Krkavčah v slovenski Istri (na sliki), še bolj pa na bosanskih stečkih, kjer je ohranjenih vsaj 80 takih primerkov. Le – tu so križi prikazani skupaj s soncem, zvezdo in polmesece, pa tudi s spiralo, rozeto ali stiliziranim drevesom, kar so vse nebesni simboli. 

Podobne motive Ozirisa/molilca/antropomorfni križ/keltsko sončno božanstvo na cerkvah sv. Jurija (npr. v Bistrici ob Sotli), pa Krkavški kamen itd.

Na sliki je krkavški kamen oz. Kamen Troglav morda  izvira še iz predslovanske dobe. Je kamniti monolit, ki stoji blizu kraja Krkavče v slovenski Istri. Na njem je izklesana gola človeška (po nekaterih mnenjih božanska) podoba z razširjenima rokama in sončnim nimbom okrog glave. Skoraj polovica kamna je pod zemljo. Predvideva se, da menhir datira v prva stoletja našega štetja. Na vzhodni strani naj bi bilo upodobljeno rimsko božanstvo Mitra, na zahodni pa domnevno Jezus Kristus ali nekaj vmesnega. 
 

Bog je rekel:”Naj bodo luči na nebesnem oboku, da bodo ločile dan od noči in naj služijo za znamenja in čase, za dneve in leta; in naj svetijo na nebesnem oboku, da bodo razsvetljevale zemljo.” Zgodilo se je tako. Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, da bi gospodovala dnevu, in manjšo luč, da bi gospodovala noči, in zvezde. Bog jih je postavil na nebesni obok, da bi svetile na zemljo in gospodovale dnevu in noči ter ločile svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan. (Geneza 1:16-18)

Po solsticiju se pojavi zimsko spanje in čakanje na pomlad, na kar že kažejo prvi znaki v februarju, a do preobrata pride šele ob marčevskem enakonočju.

O drugih praznikih (pust, velika noč,…) pa kdaj drugič.

क्सेनिया

Advertisements
Gallery | This entry was posted in antropologija, indija, slovenija, članek and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.

One Response to Zakaj rojstvo Jezusa na Božič oz. kaj imajo skupnega Kristus, Mitra, Orion in Indra?

  1. Wohh exactly what I was searching for, thanks for putting up.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s