Pigi-Bila, požrešni kljunati ježek (aboriginska basen)

Pigi-Bila, kljunati ježek, je bil že zelo lačen, ko je v bližini opazil visok termitnjak. Bele mravlje so bile njegova najljubša hrana, on pa je potreboval obilno okrepčilo za dolgo pot domov. S krempljčki je razkopal termitnjak in s svojim dolgim lepljivim jezičkom zbezal na dan mirtas (bele mravlje). Ker je bil strašansko lačen, se ni ustavil, dokler ni pohrustal vseh mirt in njihovih jajčec. Pojedel jih je tako veliko, da je postal zaspan, zato se je zleknil ob termitnjak in kmalu zadremal.
Nenadoma ga je iz sna zbudil jezen glas. Bil je to kuščar (varan) Gugarh.
«Kaj pa se greš?!« je zakričal.
»Malo sem zadremal, predno se odpravim na pot,« mu je odvrnil Pigi-Bila.
»No, ne bo šlo. To je moj prostor,« je rekel Gugarh.
»Dobro, potem se bom premaknil,« se je ponudil Pigi-Bila.
»Ne, to ni dovolj. Vse to je moje ozemlje!« je zarohnel Gugarh.
»Potrebujem samo majhen dremež,« je potožil Pigi-Bila, ki ga je poln trebušček že pošteno bolel.
»Prav, ampak v zameno mi moraš nekaj dati,« je rekel Gugarh.
»A jaz ničesar nimam,« mu je odvrnil Pigi-Bila.
»Imaš svoje bodice, te bom vzel,« je predlagal Gugarh.
»Ne, teh ti ne dam, saj me varujejo,« je rekel Pigi-Bila.
»Tudi meni bi prav prišla takšna zaščite,« je bil odločen Gugarh.
»Ampak ti imaš debelo kožo in hitre noge, da se obraniš pred nevarnostjo,« je vztrajal Pigi-Bila.
»Debela koža in hitre noge niso dovolj, če te lovi bilyara, kot blisk hitri repati orel,« je rekel Gugarh.
»To je res, a še vseeno ti ne dam svojih bodic,« ni popustil Pigi-Bila.
»Oja, pa mi jih boš!« je zabrusil Gugarh in pobral muggil (oster kamen za rezanje) ter mu zagrozil: »Ne bo trajalo dolgo, če boš pri miru.«

Pigi-Bila jo je ucvrl, kolikor so ga nesle njegove nožice. Prepoln trebušček in kratke nožice niso bile kos hitremu varanu in ta ga je z lahkoto ujel ter mu začel rezati bodico za bodico. Ko Pigi-Bila ni mogel več bežati, se je skril v klobčič svojih bodic. To je bila njegova edina zaščita, ki pa ni bila dovolj za ostro rezilo. Čakal je na bridki konec, a začuda se ni zgodilo nič. Čakal je in čakal, a še vedno se nič ni zgodilo.

Po zelo dolgem času je Pigi-Bila pokukal iz svojega klobčiča, da bi preveril, kaj se dogaja. Še vedno je bil ob termitnjaku, Gugarha in njegovega zlobnega rezila pa ni bilo na spregled. In še vedno je imel vse svoje bodice.

Vse to so bile samo grozne sanje, ker se je preveč najedel. Pigi-Bila zagotovo naslednjič ne bo več tako požrešen.

Advertisements
Gallery | This entry was posted in antropologija and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s