Turkmenistan, prebujena Trnuljčica

Moj članek iz revije Gea /2010/marec

BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: Mag. Ksenija Čermelj

Puščavski Turkmenistan v Osrednji Aziji predstavlja konglomerat vzhoda in zahoda Azije, ki ostaja v meglo zavita in najmanj raziskana dežela vzdolž svilene poti. Ta košček ozemlja je bil priča številnih mogočnih civilizacij, velikih imperijev in neizbežnih vojn, ki so za sabo pustile tako razdejanja kot ostanke nekoč cvetočih mest. V tej kruti pokrajini so se naselili Turkmeni, ki so ob prihodu Rusov opustili nomadski način življenja in padli v kolesje sovjetske industrializacije vse do svoje neodvisnosti, ko je Turkmenistan vstopil v novo dobo, v zlato dobo Turkmenbašija. 

Asfalt je kar puhtel od vročine, ko smo se po široki tripasovnici približevali mestu. V daljavi so plapolale zeleno-rdeče zastave, na plakatih pa nas je spremljal nasmešek predsednika, ko so se od daleč pokazale marmornate stolpnice Ašgabata. Za sedanjo impresivno podobo glavnega mesta je odgovoren bivši predsednik Saparmurat Niyazov, ki je nekdanjo sivo in provincialno sovjetsko mesto v 90-ih spremenil v stiliziran arhitekturni presežek, redek pojav za srednjo Azijo.

Feniks sredi puščave

Ašgabat s širokimi avenijami, ki jih obkrožajo marmornati bloki, mogočne palače in zeleni parki, kot feniks sredi puščave preseneti prav vsakega prišleka, saj mesto leži na obrobju puščave Karakum (Črna puščava), ki prekriva 75% turkmenistanskega ozemlja in skupaj z uzbeško puščavo Kizilkum (Rdeča puščava) tvorita četrto največjo puščavo na svetu.

Aškabat pa je imel vsekakor drugačno podobo leta 1948, ko ga je popolnoma uničil siloviti potres in je v Ašgabatu umrlo 110.000 ljudi. Takrat je tudi kasnejši predsednik Saparmurat zgubil dom in svoje najbližje ter postal sirota. Našel je zatočišče v sirotišnici in dokončal šolo elektrotehnike v Sankt Peterburgu, postal član komunistične partije in leta 1990 postal prvi predsednik Turkmenistana. Imel je popolno oblast in kontrolo v državi ter oblikoval kult osebnosti. Sebe je poimenoval za dosmrtnega predsednika Turkmenbašija, očeta Turkmenov, ter po sebi poimenoval mesta, pokrajine, institucije, palače in trge. Napisal je tudi knjigo nasvetov, »Ruhnama«, katere slogani so prisotni povsod in je obvezno čtivo v šolah, univerzah in uradih. Celo več: na »turkmenbašijevi« mošeji stoji napis »Ruhnama je sveta knjiga, Koran je knjiga Alaha«, kar je izzvalo mnoge kritike verskih voditeljev. Dnevi v tednu so poimenovani po njegovi družini, januar se imenuje Turkmenbaši, kakor tudi ena izmed 200 vrst sočnih melon, ki uspevajo v Turkmenistanu v oazi Horzem ob Amu Darji in v polpuščavi, ki so jo s pomočjo namakalnega karakumskega kanala spremenili v rodovitno območje primerno za gojenje bombaža, pšenice, melon, citrusov, datljev, pistacij, …

Ob vsem tem so prebivalci v  Turkemnibašijevi vladavini ostali zaprti in izolirani v svoji samostojnosti, v kateri so medije kontrolirali in imeli dva »neodvisna« kontrolirana časopisa. Ob njegovi smrti 2006 ga je zamenjal Gurbanguly Berdimuhammedov, ki gradi svojo novo četrt s sloganom »Ašgabat, simbol ponovnega preporoda«.

Med vsemi arhitekturnimi dosežki morda najbolj izstopa 75 visok stolp nevtralnosti s pozlačenim bronastim vrtečim se, 12 m visokim kipom Turkmenbašija, ki se z iztegnjenimi rokami obrača proti soncu. Na vrh stolpa se je moč povzpeti z dvigalom in ponuja fantastičen pogled na vse strani mesta in vsakdo si lahko le predstavlja ekonomsko razkošje turkmenskih šejkov političnega vrha, ki so si nakopali bogastvo iz naravnih virov plina in nafte, medtem ko prebivalstvo dela za 200 evrov mesečne plače.

Tolkučka – srce dogajanja

Poleg impresivne arhitekture je središče mesta delovalo brezdušno, saj se večina ljudi zbira na bazarjih, največ na Tolkučki, tipično živahnem centralno azijskem bazarju. Tu se prodaja vse od kosov ruskih avtomobilov in melon pa vse do svile, babušk in tradicionalnih turkmenskih preprog, ki so poleg perzijskih, najbolj prepoznavne preproge Azije, slišane na ime »buharske« preproge. Večinoma volnene rdeče – črne preproge dobijo tako ime po zaslugi buharskih Judov, ki so jih prodajali na bazarju v Buhari. Domeno trgovanja imajo ženske, ki v tradicionalno dolgih oblekah in pisanih rutah ter z zlatim nasmeškom prodajajo izdelke ter menjajo denar. Turkmenistan poskrbi za presenečenja tudi tokrat, saj je menjava na črnem trgu odstopala kar za 500 % od uradne. Cene pa so bile uradne – v resnici je torej vse bolj poceni. Še najbolj smešno izstopa cena bencina, saj liter stane le 5 evrocentov. Nizka cena bencina priča o tem, da je Turkmenistan bogat z naravnimi viri nafte in zemeljskega plina, predvsem slednjega, ki ga izpod puščave izčrpajo 93 bilijonov m3. Turkmenistan ima poleg Kazahstana izjemen energetski potencial in ga čaka svetla prihodnost, ko se bo po svoji dolgotrajni poti iz samoosamitve znebil tudi politične in gospodarske korupcije in inflacije. Nekdanji ruski profesor Oleg, razlaga: »Življenje je bilo boljše pod sovjeti, ker ni bilo inflacije in tudi socialni ter izobraževalnem sistem je bil kvalitetnejši. V vseh uradih in na šolah so ukinili ruščino in jo zamenjali s turkmenščino in latinico. S tem ni nič narobe, a v turkmenskem jeziku razen Ruhname in poezij Maghtumgulija ni drugih knjig, ruskih pa ne prevajajo. Namesto da bi izobraževali mladino, jih pošiljajo pobirati bombaž ali pa na bazarju delajo za drobiž«.

Rusi od razpada Sovjetske zveze ne smejo biti na pomembnih položajih, zato jih je večina takoj po razpadu sovjetskega sistema zapustila Turkmenistan. Nekateri so ostali, vztrajajo, imajo restavracije ali vodijo kakšno podjetje. Olega vprašam, zakaj tudi on ni odšel, mi reče: »Šel sem v Rusijo, ampak sem se vrnil nazaj in bom tu tudi ostal. S sistemom se ne strinjam, a to še ne pomeni, da mi tu ni všeč. Z brati Turkmeni nam gre na bolje in tu se dobro počutim, ker so ljudje še vedno preprosti, gostoljubni in oprti.«

Turkmeni – potomci Oguz Hana

O Turkmenih se je govorilo, da so bili najbolj ponosni in divji borci svilene ceste ter najbolj gostoljubni in najrevnejši od vseh »stanov« osrednje Azije. S kavkaškim videzom se imajo Turkmeni za potomce Turkov iz Mongolije, ki so se v Turkmenistanu naselili v 8. stoletju. Legenda govori, da je praoče Turkmenov, Oguz Han je imel 24 vnukov, ki predstavljajo 24 turkmenskih klanov. Oguz Han je vzel eno puščico in jo zlomil, nato je vzel še dve in storil isto, nazadnje je vzel šest puščic, jih dal skupaj, jih poskušal prelomiti, a jih žal ni mogel. S tem je hotel pokazati, da je moč Turkmenov v enotnosti, ki so jo ohranili, kljub svoji razselitvi kot so ohranili svobodno nomadsko življenje in trgovanje. Trgovanje v Turkmenistanu so sprožili že Perzijci in Parti. Slednji so bili izvorno nomadsko pleme, ki so sprožili enih največjih procesov trgovanja, kar jih zgodovina premore, saj so kot požrešni potrošniki kitajske svile predstavljali ključno vez vzhoda in zahoda. V Evropo smo iz partijske prestolnice Nise, na obrobju Ašgabata, dobili svilo in tako se je rodilo trgovanje po poti, ki čez 1800 let dobila ime svilena pot. Že legenda govori, da je svila prišla na Kaspijsko morje, ko je poročena kitajska princesa na dom svojega moža v okrasju svoje pričeske pretihotapila sviloprejke. Tako je bilo območje poznano po surovi svili in številnih plantažah murv, katerih listi so potrebni za hranjenje sviloprejk.

Najpomembnejše mesto trgovanja in kulturne izmenjave je bil v oazi ležeč starodavni Merv, ki je bil dom še bolj pretekle indo-arijske civilizacije 2000 let pred našim štetjem. Domnevno se je v Mervu rodil tudi Zaratustra in po njem je poimenovano zaratustrijanstvo, katere častilce ognja, najdemo v Turkmenistanu, Iranu in Indiji. V Mervu si je heterogena družba izmenjevala znanja in dobrine iz vzhoda in zahoda vse do 13. stoletja, ko sem prodre Džingiskanova vojska, kar povzroči zaton svilne poti

V istem obdobju pa še naprej cveti severna civilizacija Horzem ob reki Amu Darji. Tam se rodi znanost in umetnost, od tam dobimo algebro, kanon medicine in osnove geografije, brez katerih si ni mogoče predstavljati preporoda Evrope. Poleg ohranjenih spomenikov zgodovine in sovjetskih zgradb pa je regija priča tudi drugačni in zelo boleči zgodbi sedanjosti. Najdaljša (2540 km) osrednje azijska reka Amu Darja, nekoč imenovana Oxus, je najpomembnejša reka Turkmenistana, predvsem zaradi gojenja bombaža, ki zahteva ogromno količino vode. Za razširitev polj »belega zlata« so sovjeti zgradili  najdaljši namakalni kanal na svetu, dolg 1375 km, ki namaka kar 600.000 ha zemlje. Karakumski kanal je prevelik in grajen nekvalitetno, zato se voda, polna pesticidov izteka izven kanala, kar povzroča zasoljevanje zemlje in posledično širjenje puščave. Največ vode v kanal je speljane ravno iz Amu Darje in je eden glavnih razlogov, ki povzroča okolje-varstveno katastrofo nekoč svetovno četrtega največjega Aralskega jezera, kamor se reka izteka. Jezero se izrecno krči zaradi tega ker ne dobiva zadostno količino dotoka vode iz Amu Darje in Sir Darje, ki ju pretežno uporabijo za gojenje bombaža, ki je tudi glavni krivec izginotja rib v jezeru, odseljevanje ljudi iz regije, povzročanje bolezni in povečanje smrtnosti, izginotja 140 vrst živali živečih okrog jezera in ravno toliko rastlin. Moynaq, nekdanja uzbeška ribiška luka, ki se sedaj nahaja 150 km stran od jezera, je zapuščena z nekaj ostanki zarjavelih ladij. Okrog nje pa namesto nekoč cvetoče ribiške industrije nastaja že tretja puščava v srednji Aziji, Akkum oz. Bela puščava.

Na drugi strani v osrčju puščave Karakum, kjer so nekoč živeli nomadi in trgovali s preprogami, svilo in sužnji, danes trgujejo  z bencinom in zemeljskim plinom, ki predstavljata tretjino BDP-ja. Zemeljski plin, ki ga črpajo od sovjetskih časov naprej je tudi glavni vir dobička, saj je Turkmenistan tretja največja proizvajalka zemeljskega plina na svetu in so v procesu graditve novih plinovodov preko Kitajske in Irana. V Kaspijski regiji, kjer črpajo nafto, ki jo rabijo za termo elektrarne in težke industrije, so v ta namen zgradili ogromna industrijska mesta, kjer še vedno živi večinska ruska populacija. Nafto pa preko redne linije izmenjujejo s pitno vodo iz Azerbajdžana ali – po besedah domačinov – z ukrajinsko vodko, ki se jo v Turkmenistanu ogromno popije, saj eno izmed steklenic Turkmenbaši ovekovečil s svojim imenom. Poleg gospodarske panoge Kaspijsko jezero premore številne plaže kamor hodijo na počitnice kakor hodijo tudi se namakat v številna podzemna in zdravila jezera. Spet drugi si kot Turkmenski nomadi privoščijo izlet s pasmo turkmenistanskega konja Ahal – Tekke in odidejo raziskovat pozabljene stopinje dinozavra v gorovju Kugitang. Velika večina pa živi tradicionalno družinsko življenje, ki so ohranili tradicijo romanja v nikoli pozabljena naravna svetišča globoko v hribih, kakor so bila tista v Kopet dagu.

Na mejo z Iranom – v Kopet dag          

Pot iz puščave me vleče med domačine v suho gorovje Kopet Dag, ki se razteza 650 km vzdolž iransko–turkmenske meje, kjer se nahaja tudi Geok Depe, mošeja oz. »sramota« Rusov za vse padle Turkmene 1881, ki jih je general Skobelov dal pobiti, da so si Rusi pred 130 leti dokončno podredili Turkmene, ker so jih ovirali pri izgradnji železnice in širitvi imperija. Murad, mladi študent pove: »Rusi so v enem dnevu pobili 15.000 ljudi, večina jih je bila civilistov. To, kar vidiš, je ruska tragedija, ne naša, zato je dobro, da nam ne vladajo in imamo svojo državo.« Ruski politični in kulturni pridih pa je vseeno ostal. A kljub njihovi prisotnosti so Turkmeni na vaseh ohranili »čilik«, esenco »turkmenstva«, ki sloni na časti, gostoljubju in zakoreninjeni tradiciji, ki se je najbolj ohranila v odročnih vasicah Kopet daga. Morda so ravno gorske stene s svojimi kanjoni, rekami in plodnimi ravnicami, zaščitile tradicijo avtohtonih prebivalcev te regije, za katere legende pravijo, da so potomci Aleksandra Velikega ali izgubljenega izraelskega plemena. Še vedno se ukvarjajo s planšarstvom, poljedelstvom in tkanjem preprog ter romajo k svetim krajem, častijo sveta drevesa in negujejo animistično podobo pokopališča s kozjimi rogovi. so tu redki, a zato toliko topleje sprejeti, saj je za njih gost poslan od Boga, kakor so od Boga poslani zastonj elektrika, voda in plin, ki so 6 milijonom Turkmenom omogočili lažje življenje. Medtem ko mi Oraz to razlaga, njegova hči stoji na verandi in sanja o lepši prihodnosti v Carigradu, kamor se bo primožila in bo lahko študirala. Na drugi strani pa Oleg in Murat bratsko nazdravljata z vodko: »Na zdravje. Da bi bil denar.«

Poleg mogočnih spomenikov preteklosti in sedanjosti, lunarne pokrajine in sočnih melon dežela ponuja veliko več in ravno ljudje so tisti, ki s preprostostjo, izjemno gostoljubnostjo in neverjetnim smislom za humor, prikažejo deželo v popolnoma drugačni luči. Približajo ti jo na samosvoj turkmenski način in vsakdo si lahko le zaželi, da bi se vrnil v to sicer bizarno, a najprijaznejšo deželo srednje Azije, ki je zaenkrat še ni zajel val turizma.

Advertisements
Gallery | This entry was posted in turkmenistan, članek and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s