Mati Indija – fotozgodba

Moj članek (fotozgodba) s fotografijami (tudi na naslovnici) iz revije SVET IN LJUDJE (maj, 2011).

MATI INDIJA 

Fotografije in besedilo: mag. Ksenija Čermelj

Indija kar buhti od religije, kulture, zgodovine in pisanega življa. Je mešanica različnih etničnih skupin, kjer vsaka s svojim jezikom, življenjskim slogom, religijo, miti pripomore h celovitosti indijske kulture.

Je dežela presežkov tako v številu bogov kot ljudi, dežela, kjer odmeva slogan »preveč ljudi, preveč onesnaženosti in preveč korupcije«. Mesta, kjer vse poteka v določenem nesmiselnem redu, so kaotična in umazana. Tradicionalna Indija polna vsakodnevnih obredov in tabujev, pa še vedno živi v vaseh, kjer se zdi, kot da bi se čas ustavil. Hindujci, ki v deželi prevladujejo, svojo vero tudi v resnici živijo; vsak Hindujec se rodi, živi in umre z nič manj kot 330 milijoni bogov.

Delhi, raztreščeno 20-milijonsko mesto, ne pusti nikogar ravnodušnega. Med divjo vožnjo poskakujem na zadnjem sedežu motorne rikše, poslušam trobljenje in kričečo muziko iz bolivudskega filma. Na prašni cesti so neskončne kolone avtomobilov, rikš, kolesarjev, pešcev. Ko se poskušamo izogniti njenemu veličanstvu sveti kravi, treščimo v eno od mnogih lukenj na cesti. Ob cesti ljudje kramljajo, navajeni na onesnažen zrak, smeti in berače, ki živijo v pločevinastih kočah v velikih slumih. Na drugi strani pa se ponuja pogled na mestno četrt, britansko zapuščino, kjer živijo bogati Indijci. Prepad med bogastvom in revščino Indije je v velemestih najočitnejši.

Puščavski Radžastan, ruralen in nadvse pisan, je domovina ponosnih Radžputov iz kaste vojščakov, pa tudi nomadskih vagabundov. Ti se še vedno oklepajo več kot tisočletje starega načina življenja, seleči se iz kraja v kraj. Preživljajo se s kovaštvom, tradicionalnim zdravilstvom in krotenjem kač. V deželi številnih palač in puščavskih vasi v oči padejo v živo rdeče, rumene in zelene sarije oblečene ženske, ki se elegantno sprehajajo z lončenimi vrči na glavi. Moški, oblečeni v bele dotije in pokriti s pisanimi turbani, pasejo čredo krav. Radžastanska delke iz kaste "pripovedovalcev zgodb in krotilcev kač"Otroci se igrajo med zelenimi polji riža ali oblikujejo kravjeke, ki so posušeni edini vir kurjave. Puni, domačinka, me odpelje v svoj dom iz blata in slame. Ko pripravlja zelo pikantno, a slastno večerjo, si ob pogledu na nasmejano gostiteljico mislim: »Tako malo ima, pa tako srečna je.«

Kašmir kljub politični nestabilnosti ostaja neodkrit biser Indije, ki je obdan s turkiznimi jezeri, rekami in v nebo segajočimi vrhovi Himalaje. Fascinantna pokrajina. Kakršna je pokrajina, ravno taki so tudi njeni prebivalci. Divji, preprosti in izjemno gostoljubni. Živijo v plavajočih hišah na vodi in se borijo z neizprosno pokrajino mrzlih zim in prekrasnih poletij, ko cvetijo lotosi.  

Potujem vzdolž Gangesa, najbolj čaščene reke na svetu, ki je na svoji 2700 kilometrov dolgi poti poimenovana s kar 1108 imeni. Najbolj znana je kot boginja Ganga, ki prispeva k rodovitnosti v prenaseljenih ravnicah ob reki, kjer živi kar 40 odstotkov indijskega prebivalstva. Množice, ki jih hrani, jo častijo. Vidijo jo kot nebeško reko, ki jo je Šiva, eden od treh glavnih predstavnikov vseprisotnega boga, spustil na zemljo, da bi očistila pepel in grehe prejšnjih življenj. V njej se sleherni dan obredno umije na milijone verujočih. V Varanasiju, najsvetejšem mestu ob njej, pa romarji čakajo na smrt. Le tu jim je zagotovljena odrešitev iz ciklusa ponovnih rojstevoz. reinkarnacije.

Zgodaj zjutraj, še v trdni temi skupaj s številnimi romarji stopam proti kopalnim stopnicam ob Gangesu. V daljavi zadiši čaj, ki ga mož v beli suknji pripravlja za romarje. Čistilci pometajo stopnice, v templjih prižigajo dišeča kadila. V daljavi zadoni gong, zasliši se jutranja mantra. Verniki v reki zajamejo vodo v dlani in jo darujejo prebujajočemu se soncu. Pralci perila opravljajo jutranje pranje, brahmini se posvečaj jogi, meditaciji in branju svetih besedil, otroci tekajo med kupi darovanih rož, kokosov in razbitih lončenih oljenk, v daljavi čepijo nedotakljivi. Mimo korakajoča skupina izreka poslednje besede »Ram nam sathya hai« (le bog Rama pozna resnico). Na grmado položijo nosila z oranžno ovitim, v reko pomočenim truplom, ki ga prižgejo z ognjem; kasneje pepel izročijo vodam Gangesa. Medtem ko sonce osvetli kulise Šivinega mesta, Ganges še vedno teče naprej, odnašajoč pepel trupel in očiščena bremena duš.

Advertisements
Gallery | This entry was posted in indija, članek and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s