Neli Rep, karmična zdravilka: Tudi ko udarim, udarim z ljubeznijo

Taja Zuccato, Ona
tor, 12.07.2011, 11:01

V pogovoru je Neli Rep, priznana karmična zdravilka, spregovorila tudi o arhetipu divje, torej pristne ženske.

Vse hrepenimo po divjem. Kultura skrajno omejuje zdravila za to koprnjenje. Naučili so nas, naj se sramujemo te želje. Pustile smo si dolge lase in skrile svoje občutke za njimi. Toda senca Divje ženske še zmeraj preži za nami, podnevi in ponoči. To so besede, s katerimi začne svojo knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi Clarissa Pinkola Estes, mednarodno priznana in večkrat nagrajena pesnica, jungovska psihoanalitičarka in varuhinja starih zgodb.

Zato sva z Neli Rep, priznano karmično zdravilko, spregovorili o arhetipu divje, torej pristne ženske. Skrajni čas je, da se vrne. Civilizacija jo potrebuje. Neli Rep je nekdanja učenka biorgonomije in karmične diagnostike pri Marjanu Ogorevcu. Njeno znanje je presegalo učenje na delavnicah, tako da ga je hitro začela uporabljati.

Pri dopolnjenih štiridesetih letih in svojih štirih otrocih ima že 20 let delovnih in še več raziskovalnih izkušenj. Človeka obravnava celostno: njegovo energijsko polje, podzavest, um in fizično telo. Razdaja, kar ji je bilo dano, da bi ljudje spoznali. Da bi ženske doumele in prebudile svojo pravo naravo, spoznale moško, ustvarile raj na zemlji. Ne, to ni znanstvena fantastika niti utopija. To je realnost, ki smo jo potisnili globoko vase in nanjo pozabili. A je tu. In zdaj.

Je sodobna ženska divja ženska?

Lahko je, nikakor pa niso vse. Govorim predvsem na podlagi dolgoletnega dela, poznavanja žensk in raziskovanja njihove psihe. V današnjem času je pravzaprav divja ženska izjemna redkost. Prihaja pa obdobje, ko se ženske vedno bolj prebujajo. Letos je leto Venere, torej leto ženske, pravi trenutek, da se spet spomnimo, kdo smo zares. In zaradi česa smo bile v zgodovini zatirane ali kaznovane. Prihaja obdobje, ko bomo zavestno začele prebujati lastno ustvarjalnost, modrost, strast, intuicijo in seveda ljubezen do sebe in drugih v najširšem pomenu.

Kakšen je princip takšne ženske?

Biti svobodna, živeti svoje sanje in svoje potrebe. Kar pomeni predvsem: slediti sebi. Ko si zares v stiku s samim seboj, lahko delujejo vsi čuti, intuicija in tako lahko ženska prinaša blagor vsej družini in družbi. Divja ženska je lahko na videz popolnoma mila, lahko deluje kot amazonka, lahko je čisto običajna ženska. V duši pa je povezana z vsem živim in neživim, s svojo bitjo, zavestjo in podzavestjo. Takšna ženska je radovedna, kipi od energije, njeni čuti se odzivajo na hrano, pijačo, umirjenost, lepoto, gibanje, tišino. Je goreča in strastna. Sprejema sebe takšno, kot je, se ceni in spoštuje, uživa v svojem telesu. Zaupa sebi in vedno najde izhod iz situacije. Prav zato nas lahko družba oceni za svojeglave, neodvisne, naporne, ker se ne dovolimo omejevati in predalčkati v vloge, ki so nam jih v zgodovini vsilili drugi.

Kako se počuti ženska,  ki potlači svojo divjino? Verjetno je nevarna prav samoumevnost – torej površno misliti, da je vse prav, čeprav ni.

Ženske, ki so izgubile stik s svojo naravo, se počutijo nemočne, nesposobne izpeljati stvar, biti mame. Lahko so izčrpane zaradi napačne izbire partnerja, dela, strah jih je lastnih želja, drznosti, lahko so čustveno nenahranjene in potisnjene zgolj v družinsko življenje. Lahko so utrujene zaradi nenehne samoobrambe, kar vodi v to, da ne ohranjajo lastnega ritma. In potem se začne prilagajanje zato, da ustrežejo drugim, da se počutijo sprejete. In to je lahko pravzaprav najbolj nevarno, saj je to najbolj običajen vzorec, v katerega se ujamemo. Samozanikanje lastne ženskosti, divjosti, če hočete, pa vodi v vse več bolezni, kakršne so rak dojke, maternice, torej bolezni, ki nas napadejo ravno na ženskem principu delovanja. Bolezen kot destrukcija na fizični, dušni in umski ravni nas opozarja, da delujemo izjemno destruktivno.

Pravite, da divja ženska poskrbi za svojo družino, osrečuje, hrani. Zakaj potem toliko strokovnjakov in psihoanalitikov opozarja, da se moški globoko v sebi bojijo pristne ženske narave?

Z evolucijo človeštva so ženske predstavljale potencialno nevarnost moškemu svetu. Zakaj? Ker smo boginje Zemlje, to je naš planet, s katerim smo povezane bolj kot moški. V vseh ženskah domuje moč matere zemlje, zemlja pa predstavlja vulkane, oceane, potrese … Lahko vse ustvarimo ali pa vse uničimo. Vse starodavne boginje od Kali do Astarte so imele v sebi princip uničenja in princip ustvarjanja novega življenja. In to je tisto, kar vzbuja strah. Samosvoja, ustvarjalna ženska je za moške sicer zanimiva, tudi privlačna, toda podzavestno moški čuti strah in nelagodje. Ker se ne zna spoprijeti s temi občutki, jih lahko pretvori v nesprejemanje in nespoštovanje žensk. Iz tega sledi, da nas zavestno, največkrat pa podzavestno ovirajo pri napredovanju, da nas poskušajo onemogočiti tudi v poklicnem življenju. Takšne ženske so za moške zanimive kot velika čokolada z lešniki, v katero si ne upajo ugrizniti, da si ne polomijo zob.

Zakaj je bila po vašem zgodovina tako kruta do žensk?

Ženska je biološko močnejša, nevidno in mehko obvladuje svet. Moški je bil stoletja programiran, da je on poglavar in močnejši. Dolga stoletja so primarnost ženske podcenjevali ali pa so jo zavestno zatirali in nas tako oropali našega bistva, nas potisnili v ozadje družbenega življenja. Leta 1484 je papež Inocenc objavil dekret Summis Desirantes Affectibus, ki je bila nekakšna ustavna listina lova na čarovnice. Polovili so 74 odstotkov žensk in jih najrazličneje mučili. Vse, kar je bilo povezano z ženskim, pa naj bo njeno poželenje, menstruacija, je bilo označeno za nečisto ali še bolj konkretno, povezano s satanom. Vsa ta gonja in iztrebljanje sta trajala do konca 17. stoletja. Le redke, ki so imele izjemno izraženo uporniško težnjo, in tiste, ki niso klonile zaradi svojega instinkta, znanja in dostojanstva, so se lahko kosale z moškim svetom. Če jim je uspelo preživeti, seveda. Tudi zaradi takšnih žensk, ki so bile nekakšni svetilniki ženskosti, znanja in modrosti v zgodovini, družbi ni uspelo uničiti še tistega zadnjega zapisa prvinskosti, ki je za vedno ostal znotraj nas.

Očitno je, da ste divja ženska. Kako dojemate sebe?

Hm. Kot levinjo, ki zna odlično poskrbeti za svoje otroke, prijatelje, za vse, ki jih vzame v svoj krog. Ko pa kdo izda moje zaupanje, odrežem brez zamere, ker nočem imeti ob sebi ljudi, ki niso iskreni ali so zahrbtni. Kadar sem res v stiku sama s sabo, se odzivam spontano, v skladu s svojimi močnimi občutji: tudi ko udarim, udarim z ljubeznijo, da človeka prebudim in ga tako utirim na pravo pot.

Ste od nekdaj znali živeti svojo divjo naravo? Nikoli mučeni, zatrti, ponižani, izdani, pregnani?

Seveda sem, kot večina žensk, šla skozi vsa obdobja ponižanosti, izdaje, tudi psihičnega mučenja, a vedno sem v sebi čutila ta arhetip ženske, ki raziskuje sebe in svet in ne dovoli, da ukrotijo njeno pravo naravo. Nekaj divjosti sem podedovala po očetu, ki je v svojih mladih letih živel v neokrnjenih gozdovih. Namesto psa je ukrotil volka, zelo je čutil živali in naravo. Ravno oče me je znal ob pravem trenutku na pravi način potisniti v življenje, da sem v otroštvu začela uriti svojo intuicijo, moč ženske, da sem ohranila stik z naravo. Gradile so me tudi njegove zgodbe iz otroštva, ki so bile polne krutosti. Občudovala sem njegovo voljo in moč preživetja. Takšni treningi osebnosti niso bili vedno lahki – sploh ker sem bila kot deklica izjemno senzibilna, čustvena – ravno nasprotno, velikokrat sem se počutila zatrto, utišano, imela občutek, da me starši ne sprejemajo in me nimajo radi. Danes vem, da sem si izbrala popolne starše, ki so me znali vzgojiti in pripraviti na življenje. Mama me je z zgledom učila, da moram biti vedno urejena, se zavedati svoje ženskosti. Z njo sem bila ali v prijateljskem odnosu ali pa sva bili kot dve amazonki, ki branita vsaka svoj teritorij.

Še vedno se poraja vprašanje, zakaj afriška ženska lahko rodi otroka sama na zemlji, Evropejki pa je to nepojmljivo. Ženska je vendarle koda zase.

Najprej bi rada izrazila sočutje do vseh afriških žensk, ki jih še danes obrezujejo in jih telesno in čustveno pohabijo. Ukradejo jim ženskost. S takšnimi barbarskimi obredi se tisti, ki to izvajajo, in tisti, ki to odobravajo, postavljajo nad Boga, nad stvarnika, ki je ustvaril popolno žensko in popolnega moškega za sobivanje, za uživanje življenja. Za afriško žensko je porod nekaj naravnega, spontanega, iz tega ne delajo velike stvari. Po tradiciji rojevajo v naravi, v družbi babice, izkušene ženske. Umaknejo se iz svojih kolib, saj želijo opraviti porod v intimnem vzdušju. Tam rojevajo vertikalno, pri čemer objemajo drevo, intuitivno upoštevajo naravne zakonitosti in si pomagajo s silo težnosti, ki jim pomaga poroditi otroka. Evropejkam pa narekujejo porode zdravniki in porodnišnice, kar pomeni rojevati na postelji v horizontali. Nas je uničila civilizacija, ne poznamo več svojega telesa, občutkov, odgovornost prepuščamo drugim. Seveda pa je prednost rojevanja v porodnišnicah predvsem zaradi pomoči pri rizičnih in kompliciranih nosečnostih in porodih, kar zmanjšuje smrtnost žensk in otrok.

Je divja ženska lahko prebujena brez divjega moškega? Ali gre to z roko v roki?

Ženske imamo orodje, da v moškem prebudimo divjost, zato tudi smo ženske in oni moški. (nasmešek) Takšne poznamo tudi moško naravo in znamo prebuditi v njih divje ritme moškosti. Izhajam iz dejstva, da smo v zgodovini vendar same vzgajale te moške, seveda s pomočjo partnerja. To je v današnjem času, glede na vse razpadle zakone, že redkost. A kljub temu smo jim, simbolično in konkretno – dajale prvo hrano, mleko, varnost, sprejetost, zadovoljevale njihove potrebe, jim nudile brezpogojno ljubezen, pohvalo, grajo. Zato je v njih tudi del naše narave. Moške, kakršne imamo, smo si ustvarile tudi same. Lahko si samo predstavljamo, kakšni moški prihajajo, če rodovi sodobnih žensk zanikajo svojo prvinsko naravo. Mislim, da se moramo zavedati odgovornosti, da ustvarjamo tudi moško naravo, podobo, samozavest, osebnost. To vključuje odgovornost, da znamo biti v določenem trenutku dovolj stroge, da jim postavimo meje, in predvsem da znamo svoje sinove v pravem trenutku spustiti in jih potisniti v realni svet, da se naučijo prevzeti odgovornost zase in za svoje življenje.

Vse več se govori o tem, da se klasične vloge moškega in ženske menjajo. Kaj se danes dogaja z moškim glede na pomanjkanje polnokrvnih žensk?

Močne moške energije so v razvitem svetu vse slabše, vse bolj delujejo na ženski način navznoter, navzven pa delujejo agresivno, ker imajo občutek, da niso dovolj dobri. Pozabili so biti moški tudi zato, ker ob njih ni bilo prave moške vloge. Očetje so vedno manj doma, nimajo stika s sinovi, ne učijo jih moških del. Recimo, kdo zna danes še narediti lok? Ker niso imeli zgleda biti moški, so si ustvarili moškega iz ameriških filmov, recimo Jamesa Bonda ali druge karikirane junake akcijskih filmov. Želijo biti več, kot so, in se tako vedno bolj oddaljujejo od sebe. V arhaični družbi so bili moški iniciirani v moške, medtem ko se ženske že rodimo z iniciacijo: naslednja je prva menstruacija, nosečnost in porod. Narava torej sama poskrbi za iniciacijo. Moški pa mora skozi skrajni napor, se naučiti sprejemati odločitve. V nekaterih plemenih starejši moški odpeljejo dečke v puščavo, jih osamijo, sami morajo loviti divje živali in preživeti, da bi umrli kot dečki in postali moški. V civiliziranem svetu tega ni.

S čim se po vašem danes »hrani« ženska?

Prevečkrat z uničevanjem same sebe. Z odvisnostjo od odnosov. Dokazuje, da je dobra žena, mati, gospodinja, in pozablja nase. Praznino v sebi maši z recimo kompulzivnim nakupovanjem, obsedenostjo z različnimi dietami…

Zakaj obožuje moškega?

Ker se zaveda svoje vloge sprejemanja, rojevanja, stvariteljske energije, negovanja, ljubljenja, predaje. Zaveda se, da je lahko srečna šele pri sobivanju z moškim. Pomemben element pri moškem je, da se lahko zanesemo nanj, ko ga potrebujemo, kar nam daje občutek varnosti.

V knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi je opisan arhetip divje ženske, ki je požrtvovalna. Jo prepogosto zamenjamo za žensko, ki se žrtvuje?

Požrtvovalnost je nesebičnost, ko z veseljem nekaj storimo za drugega. Žrtev je tisti, ki deluje proti sebi in se vede ali nevede uničuje, denimo da se smili samemu sebi, ne prevzema odgovornosti za svoje življenje, zdravje, za uživanje v vsakdanjem življenju.

Imate štiri otroke. Stari so od šest do dvajset let. Vsak dan stranke, nešteto telefonskih klicev zunaj delovnega časa, opravljate zdravljenje na daljavo. Kako vam uspe?

Sem ponosna, da sem ženska, to je zame darilo, ki mi daje poslanstvo. Uživam v vlogi mame, obožujem svoje delo terapevtke. Res so včasih obdobja, ko se vse nakopiči. Kadar sem utrujena, si vzamem čas za počitek, za revitalizacijo, vendar to pomeni le nekaj ur in sem spet v polnem pogonu.

Kakšni so vaši otroci, kako se jim pozna, da so otroci divje ženske?

Vsi štirje so posebni že zato, ker vsak dan poslušajo moje telefonske pogovore s strankami, ker se že od malega soočajo z znanjem karme in pravilnega pogleda na življenje. Poleg tega vsi podpirajo moje delo in mislim, da so čisto ponosni na svojo mamo. (nasmešek) Kot mama jim dajem veliko svobode, da lahko izražajo vse svoje potenciale in jih podprem tam, kjer so močni. Vsi imajo razvito čustveno inteligenco, so izjemno sočutni. In kar je najpomembneje, znajdejo se v življenju. Prijatelji jih imajo radi, ker jih znajo poslušati in jim dati nasvet za rešitev problema, marsikateri starš ne bi znal pomagati tako učinkovito, kot si znajo včasih vrstniki. Ponosna sem na svoje otroke. Prav vsak je individuum zase in poseben ter popoln. Starši razumejo popolnost otroka kot izjemno pridnega študenta, na uglednem položaju v službi… Svoje dojemam kot popolne, tudi kadar ne ustrezajo običajnim normam in pričakovanjem družbe. Imamo različne naloge v življenju in pomembno je, da jim znamo slediti, svoji intuiciji in da smo srečni. Potrebujemo več?

Advertisements
Gallery | This entry was posted in mix and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s