Članek – Kirgizija

Svet in Ljudje, spetember/2011

KIRGIZIJA, CESARSTVO NOMADOV IN NEOKRNJENE NARAVE

Besedilo in fotografije: mag. Ksenija Čermelj

Kirgizija je dežela, s številnimi v nebo segajočimi vrhovi pogorij Tjanšan in Pamir, z ozkimi dolinami, ki jih krasijo kristalno čiste reke, s turkiznimi jezeri, zelenimi gozdovi in neskončno stepo, kjer se pasejo črede konj, ovac in jakov. Preko tega goratega in težko prehodnega dela Srednje Azije je nekoč potekal eden od krakov znamenite svilne ceste. Tod se je mudil mongolski Džingiskan in se je za nekaj časa ustavil Marko Polo na svoji poti na Kitajsko ter srečal kirgiške nomade, ki se vse do danes niso odpovedali svojemu prvinskemu načinu življenja. Prelepa in za marsikoga neznana Kirgizija od vseh svetovnih morij najbolj oddeljena dežela. Kar 90% njene površine leži 1500 metrov nad morsko gladino oz. še višje. Tu se dvigajo sedemtisočaki, kot so denimo Leninov vrh, Khan Tengri in Vrh Zmage. Ta košček sveta, včasih  poimenovan kot »streha sveta«, je danes bolj znan kot »Švica Srednje Azije«.

Med poletom do Biškeka, kirgiškega glavnega mesta, sem skozi okno opazovala in se čudila, koliko gora zares premore ta majhna dežela, ki je le desetkrat večja od Slovenije. Ni se videlo le gorskih masivov, ampak tudi nešteta jezera in reke, ki so izoblikovale ozke,  rodovitne doline, kjer se nahajajo manjša naselja in natančno obdelana polja.

Sveže in sončno jutro me prežene na sprehod po ulicah modernega in urejenega mesta. Pridih socializma je v Biškeku, nekdaj sovjetskem mestu, začutiti med širokimi avenijami, mogočnimi stavbami, številnimi ohranjenimi kipi in restavracijami, kjer vodko ali pivo občasno postrežejo babuške, za katere se zdi, da jim je strežba bolj način, kako si lagodno pritegniti noge, kot pa čim prej ustreči želji gosta. Rusi, ki so močno zaznamovali kirgiško preteklost in s tem tudi sedanjost, so prišli na to območje pred približno 170 leti. Takrat so se namreč predstavniki isikulskega plemena obrnili na Rusijo s prošnjo za pomoč, da bi jih branila pred agresivnimi in ekspanzivnimi Kitajci. Ti so zaradi nagle širitve predstavljali za Kirgize veliko grožnjo. Rusi so se takoj odzvali. A pomoč ni bila brez cene; kasneje so k tedanji cesarski Rusiji na silo priključili še ostala kirgiška plemena in ostali do osamosvojitve Kirgizije leta 1991.

Sicer pa so pod okrilje carske Rusije v 19. stoletju prešle tudi druga srednjeazijska območja. Rusija je namreč prepoznala tamkajšnje surovinsko in kmetijsko bogastvo, zaradi katerega je imelo območje izjemen strateški pomen. Tu je bila namreč meja z britansko Indijo, zato je bila Srednja Azija prizorišče britansko-ruskega rivalstva, kar je pahnilo vse na novo nastale države v številne vojne in nerazrešene konflikte,  ki ostajajo nerazrešeni vse do danes. V času nadvlade sovjetskega komunizma so se Kirgizi prvič stalno naselili v mesta, dobili pisavo, se začeli izobraževati in delati v novo odprtih tovarnah ali kolhozih. Mnogo tega je po odhodu Rusov propadlo.

Po osamosvojitvi pred dvema desetletjema je bogastvo pobrala maloštevilna elita, ki vlada surovinsko revni državi, se baha s prestižnimi avtomobili in vilami ter nakradenim denarjem. Po drugi strani živi velika večina zelo revno, na skrajnem robu eksistence.  Velikokrat sem slišala ljudi govoriti: »V času Sovjetske zveze smo vsi delali in imeli denar. Bilo je boljše. Sedaj, ko industrija propada, ni dela ne denarja.« Medtem ko starejši še vedno prisegajo na komunizem, mladi menijo, da je bilo pravilno, ko so se odločili za samostojnost, a da se morajo naučiti živeti v marketinško usmerjeni družbi. Mnogi pa ne vidijo nobene perspektive, zato množično odhajajo iz države ali se vsaj selijo iz mest na podeželje.

V senci zelenih drevoredov Biškeka najbolj izstopa eden redko ohranjenih kipov Lenina, ki ga ob osamosvojitvi države niso dali odstraniti. Podobno tudi niso zamenjali cirilice z latinico. Kirgizi namreč ne sodijo med tiste nekdanje narode Sovjetske zveze, ki so takoj po osamosvojitvi začeli z mrzlično odstranitvijo vsega starega. To najbrž izvira iz njihove multietničnosti, izjemne tolerantnosti in medsebojne povezanosti. V Kirgiziji živi preko 80 etničnih skupin, o čerem priča tudi njihova rdeča zastava, ki ima na sredini sonce s štiridesetimi žarki. Po legendi žarki predstavljajo štirideset različnih plemen oz. štirideset deklet, ki jih je  združil in poenotil legendarni kirgiški heroj Manas. Manas, ki je danes znan tudi kot »oče Kirgizov«, je avtor zgodovinsko bogatega epa, ki se je več tisoč let ustno prenašal iz roda v rod in ohranil tradicijo Kirgizov do danes. Ep je kar dvajsetkrat daljši od Homerjeve Iliade in Odiseje skupaj, a še danes ga znajo nekateri na pamet. Ko mi to Muratbek, eden tistih, ki znajo ep na pamet, razlaga in kaže na novo postavljen kip Manasa, doda:»Dobro, da smo dobili kip našega velikega heroja v prestolnici, vendar Manas ni zgolj kip. Predstavlja skozi stoletja ohranjeno tradicijo Kirgizov in živi v vsakemu izmed nas. Svojega način življenja nismo nikoli zares opustili. Zato nam je Kirgizom v mestih dolgčas. Toži se večerih, ko se pripovedujejo legende in miti. Zato Biškek ni Kirgizija, ki jo občutiš in doživiš na deželi, v vaseh, na pašnikih in v jurtah pod mogočnimi gorami.«

Pot me zanese preko propadlih industrijskih in ribiških mest, kjer ljudje pred svojimi iz blata narejenimi hišami lenobno pogledujejo na modro in slano jezero Isik Kul in spotoma poskušajo kaj zaslužiti s prodajo polenovk, gorskega medu, marelic, melon, lubenic, oreščkov.  Ali pa ti ponudijo prenočišče in ti kot tujcu v znak dobrodošlice potisnejo v roke kozarec vodke, ki je kot nekakšen ostanek sovjetske preteklosti zakoreninjen v deželi.

Kirgizija je z vodo zelo bogata, kar izrabljajo za pridobivanje električne energije. Med okrog tri tisoč jezeri je največje Isik Kul, visoko nad morsko gladino ležeče jezero, ki s svojo 520 kilometrov dolgo obalo privablja številne turiste. Privlačno je tudi zaradi kulise, pogorja Tjanšan. To si je najbrž mislil tudi ruski raziskovalec Nikolaj Prževalski, ki se je v 19. stoletju udeležil enaindvajsetih odprav, dodelal zemljevid Srednje Azije, uredil herbarij ter vpisal nekaj novih živalskih vrst. Po njem se denimo imenuje redka vrsta mongolskega divjega konja.

Kirgizi so na območje, kjer živijo danes, prišli v 13. stoletju prav prek Tjanšana. Tedaj so bili primorani zapustili svoje veliko, v 9. stoletju ustanovljeno kraljestvo v južnem toku reke Jenisej med Bajkalskim jezerom in Altajem. Od tu jih je pregnal Džingiskan, ki je njihovo ozemlje pripojil s svojemu orjaškemu, 25 milijonov kvadratnih kilometrov velikemu mongolskemu imperiju. Kirgiški begunci, ki so mešanica mongolsko – turških plemen, so sami sebe imenovali Kien-Kuen in bili eno izmed številnih plemen, ki je vrsto stoletij mirno živelo na območju Tjanšana. Opisal jih tudi Marko Polo (1254 – 1324), ko je na poti na Kitajsko prečkal pozabljena stepska prostranstva Kirgizije.

O prisotnosti trgovanja v času Marka Pola priča tudi impozanten, še vedno ohranjeni karavaseraj Taš Rabat ob kirgiško-kitajski meji. Nekdanje počivališče, postojanka za karavane na dolgi poti čez stepe in gorovja, kraljuje sredi neizprosne narave, kjer se ponoči na kristalno čistem svodu svetlikajo številne zvezde in kjer se temperatura v poletnih mestih spusti tudi pod ledišče. Tu, na višini 3500 metrov, še danes pasejo konje, jake, ovce, v toplem zavetju jurte, s klobučevino prekritem okroglem šotoru z lesenim ogrodjem, pa pripovedujejo zgodbe ali pojejo pesmi ob spremljavi tradicionalnega glasbila komuza.

Petnajstletna Aigul, ki v Biškeku obiskuje šolo, v poletnih mesecih – tako kot večina njenih vrstnikov – pomaga družini na pašnikih. Štiri mesece na leto živi v jurti in spi na širdaku, ležišču iz klobučevine, ki jo tukajšnji domačini izdelujejo iz ovčje volne. Živi brez televizije, radia, telefona in restavracij. Od tu je do prvega mesta, kjer kupijo najnujnejše stvari, več ur vožnje. Aigul pravi, da je življenje v šotoru zanimivejše od tistega v mestu, kjer sicer lahko s tujci občasno preverja svoje znanje angleščine. Pravi, da bo morda, tako kot njena teta, zapustila Kirgizijo in odšla v Ameriko.

Po Aigulovih navodilih se odpeljem v notranjost dežele do jezera Song Kul. Pot vodi čez čudovito pokrajino v zelenih, rdečih in zlatorumenih odtenkih, ozadje pa izrisujejo  zasneženi vrhovi Tjanšana. Na težko prevoznih prelazih se odstirajo neverjetno lepi razgledi na žametno rjavo-zeleno planoto, katere številni mehki griči dajejo videz neskončnih sipin. Po njih se pasejo konji, jaki, ovce in krave. Vasi in zaselki na planoti so zelo redki, drug od drugega precej oddaljeni. Ob jezeru Song Kul živijo ljudje svoja nomadska življenja v jurtah in ko se pojaviš, te nemudoma zvlečejo vanje ter pogostijo s čajem, kruhom in sirom. Prvotna sramežljivost se nadaljuje v radovednost in stopnjuje v prepir, ki se po navadi vrti okoli tega, pri komu boš prespal, pri komu jedel, kdo ti bo razkazal okolico in domače izdelke, katerega konja ti bodo ponudili za dnevno ježo. Za vsakega Kirgiza je gost božji dar in to poskušajo na različne načine pokazati.

Tu se še vedno ohranja bistvo »kirgištva« – moški z živino še vedno odhajajo na vsakodnevno pašo in redijo sokole za lov, ženske pa doma skrbijo za otroke in pripravljajo mlečne izdelke – sir, jogurt, kajmak, kumis (pijačo iz fermentiranega kobiljega mleka) in kurut (iz jogurta izdelane kroglice). Vsi pa so navezani na konje in velikokrat se družine med seboj poznajo po imenu konja. Osmon, nomad s kalpakom, značilnim kirgiškim pokrivalom na glavi, ne razume kako lahko Evropejci vozimo avtomobile, ne znamo pa jahati. »Ko si bili tu Rusi, je bilo res več dela,« se Osmon spominja minulih časov, »a ker nismo želeli zapustiti pašnikov, so nam vse konje pobili, nas preselili v vagone in spremljali naše selitve. Nekateri moji prijatelji še sedaj živijo v vagonih. Moj vnuk pa obiskuje šolo v Ošu in sodi med drugo generacijo stalno naseljenih Kirgizov v naši družini. Vsi ostali smo nomadi. Po srcu bomo pa vsi Kirgizi vedno ostali nomadi in konj bo vedno ostal naš najboljši prijatelj.«

Ko se pa sonce skrije za kulisami visoke planote, nebo pordeči. Gledam obrise konj in jakov ter začutim prvinski stik z naravo, s katero ti ljudje živijo že od nekdaj. Prav zato so Kirgizi muslimani le formalno, v resnici pa še vedno ohranjajo šamanizem, verujejo v Tengrija, nebeškega očeta ter častijo gore, jezera in reke in druge naravne pojave. Da mi ne bi zli duhovi prečkali poti, mi ob slovesu na pot zlivali mleko.

Ta me vodi v Fergansko dolino, kulturno, zgodovinsko in gospodarsko enotno območje, ki je od 1991 razdeljeno med Kirgizijo, Uzbekistan in Tadžikistan. Zaradi svoje rodovitnosti, ki ji botruje reka Sir Darja, velja za oazo Srednje Azije. Tu gojijo bombaž, riž, tobak, žito, sadje in zelenjavo, tu so pa tudi nekateri naravni viri. Pridelek je odvisen od namakanja v sušnih mesecih, torej od pritokov kirgiške reke Narin na kateri so zgradili hidroelektrarne. Po osamosvojitvi so zaradi potreb po električni energiji vodo spuščali le pozimi, ne pa tudi poleti, ko so jo potrebovala tudi polja v sosednjem Uzbekistanu. To je privedlo do gospodarskih težav in s tem do številnih etničnih konfliktov, ki so se leta 2005 sprevrgli v revolucijo, imenovano »žametna revolucija«. Lanskoletni aprilski upor, ki je terjal nekaj življenj mladih, pa je bil razredni boj revnih proti bogatim, kjer sta bila ključna problema revščina in korupcija. Kirgizija je edina srednjeazijska država, kjer so se stvari spremenile in so zmanjšali pooblastila predsednika.

Ferganska dolina je bila zaradi rodovitnosti dom sogdianskih kraljev, ki so svetu predstavili »nebeške konje«, s katerimi je Džingiskan osvojil velik del Azije. Z bojevitimi Sogdianci je bil odločilno bitko že Aleksander Veliki v 4. stoletju pr. n. št. Vezi z njimi si je utrdil s poroko s sogdiansko princeso Roksano, domnevno pa naj bi domov tudi poslal Evropi tedaj neznani oreh. Le nekaj stoletij za tem so tod po svileni poti potovale karavane, natovorjene s svilo, poldragimi kamni, zlatom, začimbami, porcelanom in drugim cenjenim blagom. Med potjo so se ustavljale v pomembnih postojankah, med  drugim tudi v Ošu, danes  drugem največjem in najstarejšem kirgiškem mestu. Tu še danes predelujejo bombaž in svilo in ju poleg kitajske robe prodajajo na živahnem, izjemno slikovitem bazarju, kjer se mešajo ljudje različnih videzov, jezikov, narodnosti in kultur. Mesto naj bi po legendi odkril kralj Salamon, po katerem so poimenovali hrib nad mestom, Salamonova krona. Na vrh hriba je po inspiracijo prišel tudi Babur, pra-pra-pra vnuk Timurlenka, velikega vladarja in osvajalca iz 14. stoletja. Babur je od tod odpotoval proti in Indiji, kjer je ustanovil mogulski imperij, danes znan predvsem po Taj Mahalu. Jaz pa sem z vrha Salamonove krone opazovala mogočni Pamir in razmišljala o tej prezrti mesečevi pokrajini, ki ji dajejo čar njeni prisrčni, gostoljubni in preprosti prebivalci, h katerim se bom še vračala.

Advertisements
Gallery | This entry was posted in kirgizistan, članek and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s