Slovansko dojemanje časa

UVOD

Slovansko dojemanje časa je ena najmanj raziskanih področij naše narodne snovi. O tem priča skoraj neobstoječ nabor literature o tej snovi, kakor tudi splošno pomanjkanje zavesti o njej. A gotovo, če se ”poslednji čas” osvobajamo od našega bistva tlačečih konstruktov (ter s tem kažemo za slovanstvo značilno voljo po življenju in zapolnjevanju praznine), moramo svoja raziskovanja usmeriti tudi v to smer. Dojemanje časa je eden bistvenih razpoznavnih znakov kulture. A ker je slovanska kultura bila v preteklosti tako aktivno kot pasivno podvržena raznarodovalnim vplivom sovražnih nam dejavnikov, je veliko te snovi bilo ali uničene ali pozabljene. A tako kot je naš jezik in njegov hkratni vzrok in posledica, slovanska vera, vzdržal skozi burno zgodovino in v sodobnem času doživlja preporod, mora temu slediti tudi zavest o našem dojemanju časa.

Zaradi že omenjenega pomanjkanja materiala in zavesti na tem področju, kakor tudi in predvsem pa pre-hude politikantske kontaminacije vsega zgodovinskega, se bo pričujoča raziskava naslanjala predvsem na ”naravni” pojav jezika, njegovih sorodnosti in razvojev. Kot najprometnejši relikt poganstva, ki je bolj kot zgodovinski spomin in vzporedno ”dialektična” ljudska kultura ostal ne-kontaminiran od novodobnih sinkretizmov s krščanstvom na čelu, je jezik in njegove sorodstvene povezave naš najzanesljivejši in najpravičnejši vodnik po poti raziskovanja naše narodne snovi.

Slovanski jeziki, ki tvorijo neizpodbitno celoto, ki kaže na skupni izvor, ki celo presega slovanstvo, nam tako podajajo preko svoje leksike in fonetike dokaj oprijemljive podatke o slovanski zaznavi časa. Slovanski jeziki skupaj z baltskimi tvorijo balto-slovansko podvejo t.i. satemskih indo-evropskih jezikov. Druga večja družina jezikov v tej podskupini so indo-iranski (kamor spada tudi star sveti indijski jezik sanskrt). Ker predvsem leksika, v manjši meri pa tudi slovnica, kažeta, da sta tako balto-slovanska kot indo-iranska družina, katerih obstoj je dejstvo, pred pojavom satemizacije, ki jo štejemo kot ”simptom” t.i. vedske kulture, t.j. temelja naše vere, obe pripadali različnima narečjema pra-indo-evropejšine (recimo jima ”severna” in ”južna”), se vidi, da je ta ”duhovna revolucija v bronasti dobi” zajela le del enega in drugega. Od takrat naprej govorimo o samosvoji in prepoznavni vedski (ali tudi venetski) kulturi, katere (dandanes razumljivo skoraj samo še jezikovni) nasledniki so nosilci balto-slovanskih in indo-iranskih jezikov. In zato bodo poleg slovanskih za proučevanje slovanskega (oz. vedskega) dojemanja časa uporabljeni predvsem baltski in indo-iranski jeziki (od slednjih predvsem najzgodnejše ohranjene nam oblike, avestanščina za iransko podskupino in prominentni sanskrt za indijsko), kakor tudi rekonstrukcije njihovih pred-stopenj, do skupnega pra-jezika Indo-Evropejcev.

Omenjena vedska kultura, katero zaznamuje opisana satemizacija dela pra-indo-evropejskih narečij, se je zaradi znanih zgodovinskih razlogov najbolje ohranila (tam daleč) v Indiji. Tam zapisana vedska literatura in znanje nam jasno pričajo o dojemanju časa, kakor so ga tudi naši predniki na tem koncu Evrazije. Če v njej vidimo tolikšno mero že nespregledljivih podobnosti na verskem in jezikovnem področju, ki nedvoumno pričajo o visoko razviti in dodelani zavesti v skupni preteklosti, more tako biti tudi na področju dojemanja časa. In res je bil čas takrat ne samo povezan z vero, ampak je bil tudi njen sestavni del.

 

CIKLIČNI ČAS

Da se je z razliko od judovsko-krščanske in islamske kulture, čas v venetski kulturi dojemal ciklično, nam dokazuje ohranjena literatura in njim vzporedni elementi v ljudskem in zgodovinskem materialu vseh satemskih jezikov in njihovih govorcev. Tudi jezikoslovna dejstva pričajo o tem, saj je čas opisan z besedami, ki izvirajo iz iste podstavke kot besede za kolo, krog, vrtenje in podobno.

Slovani so čas dojemali ciklično, podobno kot sorodni indo-evropski narodi. Čas so si predstavljali kot nenehoma vrteče se kolo. Zato je tudi sam izraz ”kolo”, kakor tudi njegove vzporednice v sorodnih indo-evropskih jezikih, zelo povezan z dojemanjem časa. V baltskih jezikih se za pojem ”čas” najde poleg splošnega: ”laikas, laiko, laiks”, v litvanščini tudi vzporednica ”kėlinys”. V sanskrtu ”kala” pomeni čas, isto se pa imenuje tudi poosebitev časa. Vse to nedvoumno kaže na skupen in starodaven izvor izraza. Ciklično dojemanje časa je poznano tudi v hinduizmu, ki s slovanstvom deli ta isti izvor v vedski kulturi.

Svojevrstnost cikličnega (krožnega) dojemanja časa je, da je le-ta neskončen, torej nima ne začetka, ne konca, kakor tudi črta v krožnici ne, ne pa da ima začetek in konec, kot črta daljice, v primeru lineranega dojemanja časa. Takšno dojemanje časa je ena izmed osnov čisto drugačnega in svojevrstnega dojemanja sveta okoli sebe, najverjetneje v smislu uskladitve človeškega pogleda z ritmom narave, ki tako na krajši, kot na daljši rok izkazuje cikličnost in ponavljanje.

SLOVANSKI BOG ČASA

Ime slovanskega boga ali boginje časa je skorajda zavito v meglo kot sama snov dojemanja časa. A vendarle se tudi tu najdejo sledi, ki nam osvetlijo to področje.

Anton Tomaž Linhart, vsem poznani slovenski narodni buditelj in dramatik ni poznan samo po prvi slovenski igri, ampak tudi kot (poskusni) zgodovinar. Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije iz leta 1791 je za nas predvsem pomemben pri obravnavi slovenske mitologije. Tu je Linhart poskušal sestaviti slovenski panteon, kjer navaja tudi ime za boga časa. Navaja ime: Krodo / Grodo / Gruden, ki naj bi bil slovanski Saturn (*1). Nespregledljiva je podobnost z grškim Kronosom in tudi poosebljenim časom Hronosom, s pričakovano različnim izrazom grlnega glasu na začetku imena (k, g, h); variacija med o-jem in u-jem pa kaže na izvorni praslovanski nosni o. Če ta domneva drži, imata grški in slovanski izraz isti izvorni koren. Tako je ”kron” osnova tako besedi za krog (kron-gu), za božanstvo časa (Kron-du, Kron-os). Praslovansko ”krągъ” (krog) je soroden z germanskim ”hring” (obroč, prstan), kar kaže na indo-evropski koren ”(s)kreng(h)-”, ki je izpeljan iz ”sker-”, ki pomeni ”vrteti, viti, upogibati”, iz istega korena pa so tudi besede ”kriv”, ”krilo” in ”kruljav” (*2). Vse to kaže na prvotno besedo za opis krožnega gibanja, najverjetneje tudi v povezavi z dojemanjem časa, ki je potem takem bil oblike ”kr-” + nosni samoglasnik, ali v trdi (ą) ali v mehki obliki (ę). Besede ”kreniti”, ”kres” in ”krog”, brez dvoma povezane z pojmovanjem cikličnega časa, nedvoumno pričajo o tem. Praslovansko ”krę(t)nąti” je prvotno pomenilo ”zasukati se, zviti se, upogniti se” in je inkohativ od praslovanskega ”krętati”, kateri pomeni ”sukati, zvijati, upogibati” (*3). Vse kaže na pomen starega korena ”kren-” za ne samo gibanje, ampak tudi na njegovo krožno naravo. Če je ta isti koren tudi osnova besedi ”kres” za ”sončni obrat”, lahko sklepamo, da je praslovanska oblika bila ”kręsъ” in ne ”krěsъ”, saj slednji tudi ni etimološko pojasnjen.

Kot drugo se pojavlja tudi ime Čislobog. Velesova knjiga ga opisuje kot božanstvo štetja in mer(itev), ki vzdržuje vesoljni red (*4). Podobno ime, Cislbog, se pojavlja v mitologiji polabskih Slovanov (Vendov) kot božanstvo Mesca (lune). V povezavi s časom se v Velesovi knjigi omenja tudi božanstvo Mesca, Hrs, poleg Čisloboga. To nakazuje velik pomen Zemljinega satelita tako za zaznavo kot za merjenje časa pri starih Slovanih in sorodnih narodih. Poleg Sonca, ki zaznamuje časovne enote dneva in leta, je tako pomemben tudi Mesec, ki zaznamuje mesce in tedne.

Ali gre za različna poimenovanja ali aspekte enega ali več božanstev, ni jasno. Gotovo pa ima tudi poimenovanje ”Čislobog” povezavo s pojmovanjem časa. Čeprav danes koren ”čislati” poznamo predvsem po pomenu ”spoštovati”, je njegov izvorni pomen (tudi) predvsem povezan s pojmovanjem časa in podobnim. Praslovanska beseda ”čislo” pomeni ”število” in je izpeljana iz ”čisti”, oblika besede ”čьtą”, ki ima pomen ”misliti, šteti, računati, spoštovati”. Sorodne izpeljanke so ”čitati”, ”šteti”, pošten” in ”spoštovati” (*5). Ima vzporednico v litvanskem ”skaityti” s pomenom ”šteti”.

SLOVANSKI KOLEDAR

Za besedo ”koledar” velja zapisano povelje, da smo jo Slovani prevzeli od Rimljanov, saj so oni z izrazom ”kalendae” poimenovali začetni dan mesca. A vendar moremo z večjo gotovostjo trditi, da je verjetno šlo za ravno obratno situacijo. Etimološko je beseda ”koledar” (praslovansko ”kolędarь” in starejše ”kalendari”) v slovanskih in sorodnih baltskih ter indo-iranskih jezikih (za slednje težko rečemo, da so prevzeli besede in celo korene iz latinščine), sploh v svoji osnovi ”kolo” in njenih izvedenkah, bolje dodelana, kar kaže na njen pravi izvor. O tem priča tudi v naši zavesti ohranjeno poimenovanje slovanskega zimsko-solsticijskega praznika ”Koleda” (s prepoznavnimi refleksi nosnega e v slovanskih jezikih), kakor tudi vzporednica v ”Kalėdų”, eno izmed avtohtonih litvanskih poimenovanj za mesec december/gruden. Razlaga, da gre za izpeljanko iz pojma ”kolo” zaradi cikličnega pojmovanja časa in poimenovanja sončnega obrata, kakor tudi vzporednice v sorodnih jezikih, kaže na izvorno slovansko (in celo balto-slovansko) poimenovanje, mnogo bolj kot ”vratolomne” etimologije v prid latinskemu (izpeljava iz latinskega ”calare” s pomenom ”klicati”, ker naj bi pri njih svečenik začetek mesca zaznamoval s klicanjem, *7).

Praslovanska beseda ”kolo” je izpeljana iz indo-evropskega korena ”kuel(H)-”, ki pomeni ”vrteti se”, ima pa vzporednico v sanskrtskem ”cárati” v pomenu ”premikati se”. Iz podvojenega indo-evropskega korena ”kuekulo” pa so sanskrtski ”cakrá” v pomenu ”kolo”, avestanski ”čahra” in grški ”kyklos” z istim pomenom (*8). Poleg pomena fizičnega kolesa, pa je koren ”kol-” (tudi ena) osnova za slovanske besede povezane z dojemanjem časa. Tako slovnični členek ”koli” v zvezi ”kadarkoli” in podobnih priča o prvotni časovni funkciji, predvsem zaradi pomena zanikalnega ”nikoli”. Podobna funkcija v drugih slovanskih jezikih kaže na enega izmed praslovanskih izrazov za čas: ”kolъ”, nespregledljiva vzporednica s sanskrtskim ”kala” (poimenovanjem za in poosebljenim časom). Gre za ciklično pojmovanje časa, kakor tudi pri drugem znanem slovanskem izrazu za čas ”vreme”, proto-slovansko ”ver(t)men”, ki izhaja iz pomenske podlage ”vrteti se”.

Koledar je v najosnovnejši definiciji sistem določanja dni za družbene namene. Različne kulture so uporabljale sebi primerne različne koledarje, odvisno od njihove zaznave in naravnanosti. Dandanes večina sveta uporablja t.i. gregorijanski koledar (in z njim povezano linearno pojmovanje časa) za splošno politične in ekonomske namene, medtem ko se pri kulturno specifičnih zadevah bolj ali manj uporabljajo avtohtono zasnovani koledarji.

Koledarji so prevladujoče zasnovani na sledenju Soncu (kroženju Zemlje okoli njega) ali Mescu (kroženju njega okoli Zemlje), ali pa na obojem. Mesec je že od pradavnine naprej buril domišljijo ljudi, zaradi česar so mu začeli tudi slediti in meriti njegovo gibanje. Tudi pojma ”meriti” in ”mesec” sta vsebinsko povezana, na kar kaže njuna indo-evropska etimologija. Z uvajanjem poljedeljstva je začel prevladovati sončni koledar s svojimi agrarnimi cikli, a je mesečni še vedno ostal ”siva eminenca” štetja časa.

O slovanskem koledarju je znano srednje malo. To moramo pripisati že prepoznanemu destruktivnemu učinku judovske hegemonije, ki je pustila močne posledice tudi v samem ljudskem pojmovanju. Prava znanost je čistiti ljudsko snov od judovsko-krščanskih primesi in marsikomu je že tu nečastno spodletelo. Morda najbolj znan primer je t.i. ”slovansko štetje let”, ki se (razumljivo) pojavlja predvsem v dominantno pravoslavnih deželah. To ”štetje let” pa dejansko ni slovansko, ampak gre za bizantinski (pravoslavni) koledar, katerega so ali napačno interpretirali ali pa gre za namerno podtaknjeno vsebino s strani krščanskih infiltrirancev. Po tem koledarju naj bi začeli šteti leta od 5509 p.n.š., ko naj bi judovski bog ustvaril svet ali vesolje (nekje takoj za izumom lončarskega kolesa). Ta bizantinski koledar so v Rusiji uporabljali od pokristjanjevanja koncem 10. stoletja do leta 1700, ko so ga reforme Petra Velikega zamenjale s ”civilnim” koledarjem po vzoru zahodnih držav. Poleg tega se lahko sklepa, da se Slovani niso kaj obremenjevali z vprašanjem, kdaj je bil svet ustvarjen, saj čas niso dojemali linearno, ampak ciklično. Da tudi na tej nerodni zadevi temelječe novodobne pogruntavščine niso ravno razvoj v pravo smer, ni potrebno posebej poudarjati. Tako nam tudi na spletu zaznani ”slovansko-arijski koledar” (*6) ne more pomagati pri našem delu.

Judovsko-krščansko kontaminacijo ljudske snovi na stran, nam le-ta vseeno priča o najpomembnejših aspektih slovanskega koledarja, predvsem njegovo razdelitev na 4 sončne obrate in njegovo agrarno in meteorološko naravo (poimenovanja mescev).

Tako pri slovanskih kot pri baltskih narodih je opazna zaznava štirih sončnih obratov, kateri so pri naših prednikih bili tudi štirje najpomembnejši prazniki v letu. Pri Slovencih je za njih uveljavljeno predvsem poimenovanje po osebnih imenih božanstev, za zimski obrat (kres) znano ime Svarožič, ali Božič (bog ognja, sin Svaroga), za pomladno enakonočje Jarilo, za poletni kres Kresnik (tudi izpeljanka Kresna noč), za jesensko enakonočje pa Morana. Pri Slovanih je vidno vzporedno poimenovanje zimskega kresa z že omenjenim izrazom Koleda (v današnjem času tembolj s tem praznikom povezane izpeljanke ”koledovanje” in ”koledniki”), medtem ko je jesensko enakonočje posvečeno (tudi) božanstvu Svarogu, predvsem v njegovi kovaški funkciji (npr. v Rusiji je to bil ”praznik kovačev”, s pokristjanjevanjem pričakovano kontaminiran). Pri Baltih je poletni kres poimenovan Rasos (prevod in vzporednica slovanski: rosa), pomladno enakonočje se imenuje Gavėnia, jesensko pa Ilgės.

MESEC

Ker ima sončni koledar predvsem agrarno funkcijo, so pričakovano tudi imena mescev v njem poimenovana po agrarni(h) dejavnosti(h), vremenskih in ostalih naravnih pojavih. Pri slovanskih in baltskih narodih so imena mescev dokaj podobna:

Uradno vsi slovanski narodi, s častnima izjemama Poljakov in Hrvatov, Rusi in Srbi pa izključno, uporabljajo rimljanska (mednarodna) imena mescev. Ta so ponekod že tudi kontaminirala slovanska imena, kar se vidi pri Poljakih (imeni za marec in maj). V tabeli navedena imena z veliko ali malo začetnico sledijo danim konvencijam pri posameznih narodih, pri čemer za slovenščino tu stvar ni jasno določena. Vidi se tudi določen zamik za en mesec (prosinec kot december ali kot januar, kakor tudi drugi) pri južno-slovanskih narodih, kar verjetno kaže na drugačne klimatske pogoje.

Judovsko-krščanska kontaminacija se vidi tudi pri varianti slovenskih poimenovanj, prekmurski, kakor tudi pri ostalih variantah, t.j. ostalih slovenskih poimenovanjih za dane mesce:

Za primerjavo dodamo še litvanska imena mescev, ki so poimenovana po istem principu kot slovanska. Trije mesci so poimenovani po pticah, dva po drevesih in ostali po agrarnih dejavnostih in pojavih. Formaliziran je bil z litvansko osamosvojitvijo leta 1918, zasnovan pa je na predkrščanski zasnovi, ki nam je tudi v izredno pomembno pomoč pri raziskovanju slovanskega dojemanja časa, upoštevajoč pozno pokristjanjevanje Litve in jezikovno (in torej kulturno) sorodnost:

Podobnost nekaterih imen s slovanskimi je nespregledljiva.

Splošno slovanska beseda Mesec / mesec je izraz tako za Zemljin satelit kot za časovno enoto, povezano z njim. Izhaja iz pra-indo-evropske besede ” mh₁n̥s” z istim pomenom. Ta je izvedena iz korena ”me-”, iz katerega so izvedeni tudi izrazi za čas, merjenje in povezane pojme v praktično vseh indo-evropskih jezikih. Praslovanska oblika ” měsęcь” ima vzporednico v litvanskem ” menesis” z obema istima pomenoma. S pričakovanimi refleksi jata in nosnega e ga poznajo tudi ostali slovanski jeziki. Vzporednice za oba ali pa samo en pomen besede mesec obstajajo tudi v ostalih indo-evropskih jezikih (npr. v angleškem ”month” in ”moon”).

Mesec, ki je tudi slovanski izraz za Zemljin satelit Luno, je časovna enota, ki meri le-tega. Tako poznamo prevsem 2 obliki merjenja mesca, t.i. obrazni in zvezdni mesec, katera bosta obravnavana v tem besedilu. Mogoče je za omeniti še tretji, t.i. anomalističen mesec, ki je dolg 27.55455 dni in meri čas od apogeja do perigeja, točke, ko je Mesec najbližje Zemlji.

Obrazni mesec

Obrazni, ali sinodični mesec, meri čas od ene polne lune (ščipa) do druge. Dolg je 29.53059 dni (29 dni, 12 ur, 44 minut, 2.8 sekund), zaradi česar je postavljen tako, da se izmenjava v dolžini 30-ih in 29-ih dni, tako da se potem prilagodi sončnemu letu, ki vsebuje 365 dni, oziroma 366 v prestopnih letih. Kot tak se uporablja tudi v običajnem, ”civilnem” koledarju, čeprav zaradi zgodovine omenjene prilagoditve ne ustreza več sledenju luninih obrazov, ampak je arbitrarno določen.

Zvezdni mesec

Za slovansko dojemanje časa pa je zelo pomemben tudi manj prominenten zvezdni mesec, imenovan tudi siderealen mesec, po latinski besedi za zvezde, sidera. Ta pa, z razliko od obraznega mesca, meri orbito Zemljinega satelita, ali drugače povedano, čas, ki ga Mesec potrebuje, da se (navidezno, gledano iz Zemlje) vrne na isto mesto glede na ozadnje zvezdnega neba, t.j. lunino orbito. Dolg je 27.321661 dni (27 dni, 7 ur, 43 minut in 11.5 sekund). Tega je poznalo veliko starodavnih kultur, med njimi se sklepa, da tudi venetska, kar potrjujejo vzporednice pri baltskih in indo-iranskih (v hindujski astrologiji, predvsem) narodih. Te so za ta namen nebesni svod (zvezdno ozadje) razdelile na 27, odnosno 28 meščevih postaj, eno za vsak dan v zvezdnem mescu, označenih s prepoznavnim ozvezdjem v njej.

 

Mesečeve postaje (*9)

Mesečeva postaja (tudi: hiša) je (raz)del(ek) neba, po katerem se navidezno giblje Mesec v svojem kroženju okoli Zemlje. V hindujski astrologiji je poimenovana nakšatra (nákṣatra). Ponazarja ”dolžino”, ki jo Mesec navidezno prepotuje v enem dnevu. Vsaki vlada ”gospodar” (sanskrtski naziv: graha), ki je eden izmed devetih nebesnih pojavov, kateri so tudi povezani z devetimi dnevi, v tem vrstnem redu: Ketu (južni mesečev vozel), Śukra (Venera), Sūrya (Sonce), Candra (Mesec), Maṅgala (Mars), Rāhu (severni mesečev vozel), Guru (Jupiter), Śani (Saturn) in Budha (Merkur). Opazimo, da je vrstni red malce drugačen kot pri dnevih v tednu. Teh devet nakšater se ponovi trikrat in tako dobimo 27 dni zvezdnega mesca.

Gedeminasova palica

Uporabo zvezdnega mesca najdemo tudi pri Slovanom najbolj sorodnih baltskih narodih. Ti so vzdržali pred naletom krščanstva skoraj celotni srednji vek, kar je naneslo, da je ohranjen zelo pomemben artefakt, ki priča o njihovi zaznavi časa. Velika vojvodina Litva je bila pokristjanjena leta 1387.

Gedeminasova palica, poimenovana po litvanskem velikem vojvodi Gedeminasu (vladal od 1315 do svoje smrti 1341), odkrita leta 1680, nam priča, da so poganski Balti uporabljali 9-dnevni teden, po čemer se sklepa, da je bil 27-dnevni mesec razdeljen na tri dele. Vsa tri števila so večkratniki Slovanom znanega pomembnega števila 3, ki očitno ni bilo samo magično, ampak tudi astrološko število. Gedeminasova palica sicer prikazuje 12 mescev v letu, poimenovanih (kakor pri Slovanih) po agrarnih dejavnostih, medtem, ko je teden dolg 9 dni. Na podlagi teh podobnosti in indo-iranskih vzporednic, se lahko sklepa, da je taka zaznava časa bila skupna tako Baltom kot Slovanom in ima zelo star izvor, gotovo še v venetskih časih. Zasnova litvanskega koledarja kaže na to, da so 9-dnevni tedni sledili zvezdnemu mescu, medtem ko je pa 12 mescev v solarnem letu sledilo obraznemu mescu. Tako koledar vsebuje tri ravni: sončno leto z agrarnimi cikli, obrazni mesec (12 mescev v letu) in zvezdni mesec (9-dnevni tedni). Gotovo je tako bilo tudi pri Slovanih.

Baltske vzporednice

Pri baltskih narodih najdemo zelo izdelano astrologijo in koncepte časa (*10). Brez dvoma zato, ker so pozneje kot slovanski narodi padli pod za narodovo snov destruktivno krščansko ideologijo, so te stvari pri njih bolj ohranjene in posledično bolj znane v detajle. Nasploh pa je pri baltskih narodih, poleg lingvistične arhaičnosti in konservativnosti, zaznati mnogo bolj vzorno averzijo do judovsko-krščanske hegemonije ter posledično bolje ohranjeno narodno snov(*11). Tako so nam v izredno pomoč pri raziskovanju slovanske zaznave časa, upoštevajoč njihovo sorodnost.

Stalna ljudska števila 3, 7 in 9 (ter 18 in 27) igrajo pomembno vlogo v litvanski folklori. Tam je znana ljudska modrost, da ima zvarek, narejen iz devetih zelišč, ki so na poletni solsticij nabrana na treh poljih, čarobne učinke. 9-dnevni teden je ponazorjen z devet-rogim jelenom, znanim likom iz litvanskih ljudskih pesmi.

Pri Batih so zanimiva tudi ohranjena imena s prostim očesom vidnih planetov (*12). Kakor pri Slovanih je pri Baltih Mesec moškega spola, vendar je pri njih Sonce ženskega (kot pri Germanih), torej boginja. Pri njih so tudi zanimive vzporednice s sanskrtom, predvsem ime za jutranjo Venero, Aušrinė, ki je vzporednica sanskrtski Ušas (uas), kar kaže na izvorni pra-indo-evropski koren ”ausōs-”, na podlagi katerega so rekonstruirali tudi pra-indo-evropsko boginjo zore (slovansko Zoro): Ausōs. Ta ima, poleg že omenjene sanskrtske, vzporednice tudi v grški Eos, latinski Aurori in germanski Ostari. Ime za večerno Venero je očividna vzporednica slovanski besedi večer. Pri Latvijcih je za jutranjo Venero (Zoro) vzporedno poimenovanje Auseklis, medtem, ko se večerna imenuje Rieteklis. Slovanske vzporednice so nespregledljive v imenu za Sonce in Zemljo. Zanimivo je tudi poimenovanje za Jupiter, Indraja, jasna vzporednica z vedskim božanstvom Indro. Gotovo so tudi za Merkur, Saturn in Mars obstajale vzporednice v slovanskih jezikih, ki pa nam na žalost niso ohranjene. Zanimivo je, da se v litvanščini planete naziva z ”žvėrynės”, množina od ”žvėris”, prevod in vzporednica slovanske ”zver”.

TEDEN

Baltske vzporednice nam pa nakazujeo tudi še eno pomebno stvar, namreč 9-dnevni teden. Ugotovitev, da so stari Slovani uporabljali 9-dnevni koledar, sem zasledil med raziskovalci, predvsem v dopisovanju z Valerijem Dunajkinom, a čeprav gre za splošno sprejeto mnenje, dejansko obstaja le malo virov, ki bi ga potrdili. Vsekakor gre za zanimivo alternativo ”globalističnemu” judovsko-krščanskemu (izvorno babilonskemu) 7-dnevnemu tednu.

7-dnevni teden so poznali že stari Babilonci, od koder so ga, kakor dosti temeljnih motivov svoje mitologije, prevzeli tudi Judje. V rimskem cesarstvu so ga uvedli med 1. in 3. stoletjem, s čimer so opustili svoj prejšnji 8-dnevni. In z razvojem zgodovine ga danes poznamo po celem svetu. A dejansko so različne kulture poznale različne dolžine tednov. Imena dni v baskovskem jeziku kažejo na prejšni 3-dnevni teden, različne eksotične kulture pa poznajo tudi 4-, 5- in 6- dnevne. Stari Kiatjci in Egipčani so poznali praktičen 10-dnevni teden. Kot že omenjeno so Rimljani poznali 8-dnevni teden, prevzet od Etruščanov. Praktično 8-dnevni teden pa so poznali tudi Kelti, kateri so uporabljali 9-nočni teden. Teh 9 noči se je ustrezno prilegalo 27-im nočem zvezdnega mesca. In zvezdni mesec je pomemben tudi pri slovanskem dojemanju časa.

9-dnevni teden, 27-dnevni zvezdni mesec razdeljen na 3 dele, pa so poznali tudi Balti, o čemer priča najdba Gedeminasove palice. Njegove sledi pa najdemo tudi v Indiji, kjer poleg običajnih 7 planetov, vidnih prostemu očesu in uporabljenih za poimenovanje dni v tednu, najdemo še severni in južni lunin vozel, ter tako 9 personificiranih astronomskih pojavov, enega za vsak dan. Vse to potrjuje tudi poglavitno slovansko število 3, z mnogokratniki katerega sta izražena časovna pojava teden (3 X 3 = 9) in zvezdni mesec (3 X 3 X 3 = 9 X 3 = 27).

Kakor lahko razberemo iz poimenovanj dni v romanskih jezikih in od njih prevzetih v germanske, so bili naslednji dnevi posvečeni naslednjim božanstvom (planeti so bili poimenovani po božanstvih, zato so tudi v germanskih jezikih imena dnevov ”prevodi” romanskih imen bogov za posamezne planete): ponedeljek Mescu, torek Marsu, sreda Merkurju, četrtek Jupitru, petek Veneri, sobota Saturnu in nedelja Soncu. Z razliko od Germanov, Kelti in Albanci od Rimljanov prevzeta imena dnevov niso niti ”prevajali”: Saturnu analogno božanstvo Germani očitno niso poznali, zato ta dan niso ”prevedli” v svoja božanstva.

Poimenovanje četrtka po gromovniku, rimskem Jupitru in germanskem Donarju, je bilo poznano tudi Slovanom, saj pri Polabcih ”perundan” pomeni četrtek. O ostalih povezavah imen božanstev (planetov) z imeni dnevov pri Slovanih ni sledov, saj je prevladovalo številčno poimenovanje dni v tednu, podobno kot pri Baltih, a lahko se sklepa, da je vsak od devetih dni imel tudi predsedujoče božanstvo, oz. astronomski pojav, kakor tudi v ostalih razvitih kulturah. Dandanes brez izjeme vsi slovanski narodi uporabljajo judovsko-krščanski izraz ”sobota” za 6. dan 7-dnevnega tedna. Sicer pa je zanj značilno ime tudi ”nedelja”, kar je prvotno pomenilo tako ”teden” kot ime za zadnji dan v njem.

Beseda ”teden” ima vzporednice v srbo-hrvaškem ”tjedan”, beloruskem ”tydzeń”, češkem ”týden” in poljskem ”tydzień” z istim pomenom, a naj ne bi bila praslovanske starosti, ampak je bila v času pokristjanjevanja in uvajanja 7-dnevnega tedna sklopljena iz besedne zveze ”tъje dьnь” s pomenom ”ta dan” (*13). Tudi beseda ”nedelja”, ki pri mnogih slovanskih narodih pomeni ”teden” naj bi bila koncipirana v času prevzema 7-dnevnega koledarja pod vplivom judovske kulturne hegemonije, in sicer zožen iz podstavke za ”dan, ko se ne dela” (*14).

Mesečeva vozla

Z dodatkom 7-im s prostim očesom vidnim planetom, ”predsedujočih” dnevom v tednu (Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn ter ”planeta” Sonce in Mesec) še dveh ”planetov”, južnega in severnega mesečevega vozla, dobimo očividno in smiselno 9-dnevno shemo tedna, trije tedni skupaj pa tvorijo 27-dnevni že opisani zvezdni mesec.

V vedski astronomiji Ketu in Rahu predstavljata točki, kjer se na nebu križata poti Sonca in Mesca. Zato odnosno predstavljata južni in severni Mesečev vozel. Ker pa se na tem križišču na nebu pojavljajo mrki, ko se Mesec ali Sonce nahajata skupaj na eni izmed teh dveh točk, je tako nastal mit o požiranju Sonca ali Mesca s strani demonske kače. Tako Rahu kot Ketu sta upodobljena kot demonski kači, astrološko in astronomsko pa predstavljata točki na nebu.

Ketu ponazarja duhovni proces prečiščevanja od snovnega k duhovnemu in ima hkrati škodljiv in koristen vpliv, saj povzroča žalost in izgubo, a hkrati obrača posameznike k bogovom. Povzroča blagovne izgube in tako vzpodbudi posameznika k duhovnemu mišljenju. Ljudje pod njegovim vplivom lahko dosežejo veliko rast, predvsem v duhovnem smislu.

Tudi Rahu je upodobljen kot demonska kača, ki žre Mesec in Sonce ter tako povzroča njune mrke. Velja za mojstra prevar in tako ponazarja zelo neljube pojave in načine obnašanja, predvsem igre na srečo, kar se pa po drugi strani vidi tudi kot koristen vpliv. Tako tudi sovražnike spreobrača v prijatelje. V sodobnem času z njim povezujejo tudi vse električne svetilke, ki nam svetijo ponoči. Tako je povezan tudi z lažnim sijem sodobnega časa.

A demonske kače, ki požirajo Mesec ali Sonce najdemo tudi v slovanski mitologiji. V južno-slovanskih krajih poznajo t.i. ”ale’. Ale so ogromne, saj imajo rep, ki se spušča do zemlje, glavo pa imajo v oblakih. Če bi človek po naključju videl njihovo glavo, bi se mu zmešalo. Ale tako jemljejo ljudem pamet in zdravje. Podoben učinek na ljudi zasledimo tudi pri hindujskima Ketu in Rahu. Sončev ali Lunin mrk si ljudje razlagajo z delovanjem al, ki Sonce zakrijejo s svojimi krili ali pa ga jedo. Kadar Sonce postane rdeče (zvečer ali zjutraj), ljudstvo meni, da je postalo tako zaradi ugrizov al; oblila ga je namreč kri. Mesečeve pege so sledovi alinih ugrizov. Ko bo alam uspelo, da končno požro Sonce, bo konec sveta. Da se to ne bi zgodilo, ljudje ob mrkih streljajo proti Soncu oz. Luni, zvonijo z zvonovi, ženske pa ves čas bajajo. Srbski izraz ”ala” je vzporeden bolgarskemu ”hala”, oba pa naj bi izvirala iz praslovanskega korena ”hal-”, ki ponazarja neprijetne vremenske pojave (*15). Domišljen vremenski vidik kaže na izrazito slovansko pojmovaje teh bitij.

Število devet

Ne samo zaradi svoje ”oblike”, t.j. 3 X 3, zmnožek slovanskega magičnega števila 3, je število devet pomebno v slovanski kulturi, saj je zelo znano stalno ljudsko število, ki nastopa v ljudskem slovstvu. Njegov izreden pomen pa nakazuje tudi njegova fonetična oblika, ki se razlikuje od ostalih indo-evropskih narodov. Kakor njemu sledeče število 10 se začne na ”d” in ne na ”n” kot pri ostalih.

Pra-indo-evropska beseda za 9 je rekonstruirana kot *h₁néwn, kar razlagajo v povezavi z besedo *néwos, néwyos (nov). Njene ”potomke” pa najdemo v praktično vseh indo-evropskih jezikih, z opazno razliko, da se z razliko od ostalih pri balto-slovanskih narodih ne začne na ”n”, ampak na ”d”. Celo v indo-iranskih jezikih se začne na ”n”: ”návan” v sanskrtu in ”nava” v avestanščini. Pri ostalih (razen balto-slovanskih) indo-evropskih jezikih je podobno. Z razliko od vzhodno-baltskih in slovanskih potomcev balto-slovanskega pra-jezika, pa pri izumrli zahodno-baltski stari pruščini najdemo obliko ”newīnjai”, kar kaže na to, da sta v balto-slovanskem obdobju obstajali obe obliki, oziroma, da se je oblika z ”d” izoblikovala že v tej fazi. Vse to govori o izredni pomembnosti števila 9.

OSTALI SLOVANSKI ČASOVNI IZRAZI

Beseda ”dan”

Beseda ”dan” je splošno slovanska in izhaja iz praslovanske oblike ” dьnь”, ki ima vzporednice tudi v drugih indo-evropskih jezikih, npr. v latinskem ”dies” in sanskrtskem ”divasá”. Beseda izvira iz indo-evropskega korena ”dei-en” s pomenom ”dan”, le-ta pa iz osnove ”dei”, ki pomeni ”svetiti se” (*16).

Beseda ”čas”

Beseda ”čas” je splošno slovanska in izhaja iz praslovanske oblike ”časъ”, katerega indo-evropsko izhodišče je ”ke-so”. Etimologija ni jasna. Če gre za pomen gibanja, gre verjetno za izpeljanko iz indo-evropskega korena ”ke(i)-” s pomenom ”pognati v gibanje”, ki implicira enak prvotni pomen (*17).

Beseda ”leto”

Splošno slovanska beseda ”leto” izhaja iz praslovanske ”lěto” s pomenom ”poletje”, ki se je razvila iz indo-evrospke ”leHto-” s pomenom ”toplo obdobje”, kar se ohranja tudi v staro-iranskem ”laithe” s pomenom ”dan”, t.j. topli, oz. svetli del dneva, z razliko od noči (*18).

Beseda ”godina”

Beseda ”god”, oz. ”godina” s pomenskimi odtenki v mnogih slovanskih jezikih izhaja iz praslovanske oblike ”godъ”, ki je verjetno pomenil ”čas sklepanja porok”. Le-to naj bi se tako pri Slovanih kot pri ostalih Indo-Evropejcih dogajalo v jeseni in spomladi. Od tu naj bi izšel tudi pomen ”praznik”, ”pogostitev” in ”leto”. Še starejši pomen naj bi bil pa ”časovni izsek”, t.j. ”obdobje”. Indo-evropski koren besede je ”ghedh-” s pomenom ”združiti, biti povezan, skupaj držati”. Isti pomen ima praslovanska beseda ”goditi”, ki ima vzporednico v baltski ”gadit” s pomenom ”najti, naleteti”, najbrž ”združiti se z najdenim, iskanim” (*19).

Beseda ”rok”

Beseda ”rok” je splošno slovanska in izhaja iz praslovanske ”rokъ” s prvotnim pomenom ”kar je dogovorjeno, dogovorjeni čas” in je izpeljanka iz ”rektji”, kar da splošno slovansko besedo ”reči” (govoriti). Na enak način so iz iste osnove izpeljane tudi besede ”vzrok”, ”urok” in ”obrok” ter podobno ”prerok” in ”otrok” (*20).

Beseda ”vek”

Splošno slovanska beseda ”vek” izhaja in praslovanske ”věkъ”, ki je pomenila ”življenjsko dobo”, kakršen pomen ima tudi še v ruščini. Prvotno je pomenilo ”življenjsko moč”, iz česar je bil kasneje izveden pomen za ”obdobje življenjske moči”. Tako ima vzporednice v litvanskem ”viekas” s pomenom ”moč, sila, življenje”. Obe naj bi izhajali iz indo-evropskega korena ”uoiko-” s pomenom ”življenjska moč”, ta pa iz oblike ”ueik-”, ki ima pomen ”izražati moč”, kar daje pomene okoli ”boriti se” v germanskih jezikih in besedo za ”zmagati” v latinščini (* 21).

Beseda ”vreme”

Beseda ”vreme” izhaja iz praslovanske ”ver(t)mę” s pomenom ”čas” in je povezana z besedo ”vrteti se”, saj obe izhajata iz starejše indo-evropske besede”uertmen” s pomenom ”vrteti”. To potrjuje, da so včasih čas dojemali ciklično (*22).

VIRI:

  • *1 – Linhart Anton Tomaž (1981): Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. Ljubljana; str. 257-263.
  • *2 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 276
  • *3 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 272
  • *4 – [spletno mesto] http://www.starisloveni.com/NeBitnBogovi.html [dostop v listopadu 2011]
  • *5 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 73
  • *6 – [spletno mesto] http://slavyanin.org/en/article/ancient-slavic-aryan-calendar.html [dostop v listopadu 2011]
  • *7 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 246
  • *8 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 248
  • *9 – А. И. Володарский (1975). “Астрономия в Древней Индии” (in Russian). Историко-астрономические исследования (Москва: Наука)
  • *10 – [spletno mesto] http://www.lithuanian.net/mitai/cosmos/baltai5.htm [dostop v listopadu 2011]
  • *11 – [spletno mesto] http://www.jesusneverexisted.com/christianization-lithuania.html [dostop v listopadu 2011]
  • *12 – P. Slavėnas (1976), Astronomical Knowledge in the Indraja Tails, Mokslas ir Gyvenimas (Science and Life), Vilnius; št. 12, str. 18
  • *13 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 657
  • *14 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 377
  • *15 – Bjeletić, Marta (2004). “Јужнословенска лексика у балканском контексту. Лексичка породица именице хала”. Balcanica (Belgrade: The Institute for Balkan Studies of the Serbian Academy of Sciences and Arts) 34; str. 143–146
  • *16 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 80
  • *17 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 66
  • *18 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 300
  • *19 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 147
  • *20 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 543
  • *21 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 709
  • *22 – Marko Snoj (1977): Slovenski etimološki slovar, Prva izdaja. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana; str. 730
  • SLIKOVNI MATERIAL:
  • SLIKA 1 – [spletno mesto] http://www.lithuanian.net/mitai/cosmos/14_.jpg [dostop v listopadu 2011]
  • SLIKA 2 – [spletno mesto] http://www.lithuanian.net/mitai/cosmos/13_.jpg [dostop v listopadu 2011]
  • SLIKA 3 – [spletno mesto] http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/47/BritishmuseumKetu.JPG [dostop v listopadu 2011]
  • SLIKA 4 – [spletno mesto] http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/0/0d/BritishmuseumRahu.JPG [dostop v listopadu 2011]VIR: http://slovanstvo.si/
Advertisements
Gallery | This entry was posted in slovenija, članek and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s