Abrahamove religije

ABRAHAMOVE RELIGIJE

Avtorica: mag. Ksenija Čermelj

Strokovno-znanastena revija: Geografija v šoli 02/09

Povzetek:

V prispevku kratko opisujem judovstvo, krščanstvo in islam, tri sorodne religije, ki so zrasle na enem drevesu z istimi koreninami in pognale tisoč vej. Razvile so se na sušnem Arabskem polotoku. Skupna jim je Stara zaveza. Bog je tudi za vse tri religije isti, le imenujejo ga različno: za Jude je Jahve; za kristjane Jezus Kristus, za muslimane pa Alah. Slednji dve se razlikujeta v pojmovanju Božjega sina in preroka, medtem ko je Jezusa za kristjane božji sin in s tem Bog, je Mohamed za muslimane le prerok, božji izbranec, ki komunicira z ljudstvom. Vse tri vere priznavajo praočete Adama, Abrahama, Mojzesa. Jezus je za muslimane Isa , ki je tudi za Mohameda Mesija (Kristus ali maziljeni) kot je on sam.

Ključne besede: religije, judovstvo, krščanstvo, islam, ekumenski koncil, očaki.

Uvod

Človek si je vzgojil vero, vero v odrešenika, v ideale. Od nekdaj se je spraševal in si razlagal nadnaravne pojave na sebi lasten in razumljiv način, pa naj bo to v šamanizmu ali pa v današnji sekularni družbi. Zametke zgodovine religije najdemo ob rojstvu človeka, saj človek je od nekdaj spraševal o smislu življenja, ko je iskal pot do samega sebe. Od nekdaj je človek iskal nekaj nad seboj, nekaj nad materialnim, nekaj čemur pravimo resnica ali Bog ali stvarnost.

Vere pa so se s svojo evolucijo tako dopolnjevale kot izpodrivale kot nas uči zgodovina vere. Dejstvo pa je da zgodovina vere ni zabloda človeškega duha; če bi bila vera le skupek napačnih predstav o svetu, bi bila njena vloga v zgodovini človeštva dokaj skromna. Ljudje so vendar na svoji poti k razvoju premagali celo vrsto zgrešenih gledanj na stvari. Ta zgrešena gledanja so seveda ovirala napredek, ki ga je človek napravil k spoznavanju sveta in sebe. Vplive so na človeški načina življenja, kulturo in odnos do okolja. Pomembno vlogo so igrale v zgodovini in jo bodo tudi v prihodnosti. V imenu boja za »pravo vero« se je v zgodovini zgodilo veliko osvajanj, nasilja nad drugače verujočimi, kar se dogaja še danes…

Judovstvo, krščanstvo in islam so nastale na območju, ki je bil že od nekdaj sušen in je bilo zato življenje zelo trdo. Ljudje so pogosto umirali od lakote in so bili primorani seliti iz kraja v kraj. Postali so dobri trgovci, ki so prodajali poleg dobrin tudi znanje ter ga prejemali od drugih, prevzemali njihove ideje, ki so prerasle v gibanje in nato v religijo. Lahko bi celo rekli, da brez upoštevanja geografskih danosti ne bi mogli pojasniti zgodovine; tudi ne zgodovine religije.

JUDOVSTVO

Judovstvo, krščanstvo in Islam lahko imenujemo kar Abrahamove religije, saj vse tri izhajajo od očaka Abrahama. Vse tri religije se medsebojno prepletajo tako zgodovinsko in geografsko kot ideološko. Vse tri tudi priznavajo staro zavezo Biblije oz. Svetega pisma, ki je bilo zapisano v grškem jeziku in se nanaša na obdobje pred Kristusovim rojstvom. Novo zavezo, v kateri nastopa Jezus kot Božji sin, priznavajo le kristjani, muslimani pa le kot preroka, ki ga imenujejo Isa oz. Mesih Isa. Judovstvo kot monoteistična religija se je prvotno širilo le med prebivalci Judeje in Felisteje, drugod so verovali v več bogov, torej so bili polteisti.

STARA ZAVEZA in mit o stvaritvi sveta, skupen za vse tri religije

Iz mita o stvaritvi v Stari Zavezi izvemo, da je Bog, ki ga Judje imenujejo Jahve, muslimani pa Alah, v sedmih dneh iz kaosa ustvaril svet in človeški par Adama in Evo, ki ju je kmalu pregnal iz raja, s čemer sta postala smrtna in le to postane največja kazen zanju in človeštvo. Stara zaveza govori o Rajskem vrtu, ki naj bi ležal na območju rek: Evfrata in Tigrisa[1]. Ti reki sta predstavljali mejo med rajem in peklom. Zgodba se nadaljuje s prvim človeškim zločinom, ko Kajn ubije brata Abela. Stara Zaveza v Mojzesovi knjigi nato govori o neposlušnosti ljudi in kazni zanjo, zato se zgodi vesoljnem potopu. Namreč na Noetovi barki  preživijo le ljudje in živali, ki jih je po božjem naročilu vzel s seboj. Barka naj bi pristala na gori Ararat v vzhodni Turčiji blizu današnje meje z Armenijo. Iz Noetovega potomstva so se rodili narodi.

Kasneje je Bog sklenil zavezo z Abrahamom[2] in njegovim rodom, ki se je strogo držal Božjih zapovedi, zato mu je obljubil, da bo zaščitil njegove naslednike. Abrahamu je naročil, naj popelje svoje ljudi v obljubljeno deželo – Kaanan, kar pomeni zametek nastanka Izraela.

Stara zaveza se nadaljuje z genezo Abrahamovega sina Izaka in Abrahamovega vnuka Jakoba, po katerem Izrael dobi svoje ime. Jakob se je na poti do Harana[3] ustavil v nekem kraju ter zaspal. Sanjalo so mu je, da je na zemljo bila postavljena lestev, njen vrh pa je segal tja do neba. Jakob se je boril z angeli in prišel do Boga ki je stal na vrhu lestev in odločal o usodi posameznika. Po mitu o Jakobovih sanjah, mu Bog da novo ime in to je bilo Izrael, kar pomeni božji bojevnik, ker se je boril z angeli. Kraj kjer je zaspal pa poimenuje Betel, kar pomeni božja hiša. In tako je Jakob kot njegov ded začel še bolj verjeti v Boga in v to da so izbrano ljudstvo.

Stara zaveza nato pripoveduje o dečku, ki ga je ob bregu Nila našla faraonova hči, ga posvojila in mu dala ime Mojzes, kar pomeni »biti rešen iz vode«. Mojzes se zaveda svojega hebrejskega porekla in popelje svoje ljudstvo iz Egipta v obljubljeno deželo, kar naj bi se zgodilo okoli 1200 let pred Kristusom, ko so bili Izraelci v Egiptovski sužnosti. Iz nje so se rešili z Božjo pomočjo in se vrnili v Judejo. Dan osvoboditve izpod faraonske nadoblasti Judje še danes praznujejo kot pasha (hebrejsko Pesah) in se časovno ujema s krščansko Veliko nočjo (francosko Paques, italijansko pasqua, špansko pascua) Mojzes je ob »eksudusu« obnovil tudi Božji zakon, ko je na gori Sinaj dobil tablice z 10 božjimi zapovedmi, ki so se jih morali držati vsi Judje.

Tisoč let pred Kristusom so v Izraelu vladali trije veliki judovski kralji. Prvi je bil Saul, drugi David in tretji Salomon. Pod njimi je bil ves izraelski narod združen v eno državo, še posebno pod vladanjem kralja Davida, ko je kraljestvo pridobivalo na politični, vojaški in kulturni moči. Iz tega časa izvira Davidova zvezda, ki je še danes simbol Judov. V verskem kontekstu so bili kralji posredniki med Bogom in narodom (Mesija[4]), bili so »sinovi Boga«, zemlja pa je postala »Božje kraljestvo«.

Izrael je pozneje slabel in razpadel na dva dela: severno kraljestvo (Izrael) in južno kraljestvo (Judeja). Leta 722 pred našim štetjem so severno ozemlje zavzeli Asirci, Judejo pa so med leti 586 do 539 p.n.š. ropali in uničevali Babilonci, nato pa so bili vse do našega štetja pod tujo oblastjo. Spraševali so se zakaj, ko pa jim je Bog obljubil, da jih bo ščitil, če se bodo držali njegovih zapovedi. Odgovore so dajali številni preroki, ki so že okoli leta 750  pred našim štetjem napovedovali, da bo iz Davidovega roda nekega dne rojen nov kralj, »Mesija« ali »Božji sin«, ki bo »rešil« narod in obnovil Izrael kot močno silo – »Božje kraljestvo«. Judje na mesijo še vedno čakajo, kristjanom pa se rodil. Jezus Kristus.

NOVA ZAVEZA – KRŠČANSTVO

Temeljna postavka krščanstva izhaja iz besede religija – »religiare«, kar pomeni spojiti se, povezati se v skupnost ljudi, ki pristajajo na iste temeljne (v tem primeru krščanske) predpostavke.

V času Jezusovega rojstva so Judje živeli pod rimsko nadoblastjo in pričakovali »rešitelja«. Pojavile so se številne verske sekte, ki so napovedovale prihod Mesije, ki bo judovski narod osvobodil tuje nadoblasti. V takšnih razmerah se pojavi Jezus v preprosti dolgi obleki in sandalah. Vendar ni bil edini. Od drugih se je razlikoval, ker je poudarjal, da ni vojaški ali politični voditelj. Učil je o ljubezni do bližnjih, skrbi za slabotne in revne in da je treba odpustiti tistim, ki so skrenili na napačno pot, ter celo, da je treba ljubiti svoje sovražnike. Šlo je za dramatično in radikalno drugačno idejo za takratni čas. Jezusovo učenje o enakosti ljudi in odpravljanje socialnih in nacionalnih razlik je bilo zelo popularno. Lahko trdimo, da se je krščanstvo rodilo kot religija ubogih in zatiranih. Za takratni čas je bil Jezus genialen in radikalen, predvsem pa je bilo radikalno njegovo sporočilo o nebesih in peklu po smrti. Take in drugačne ideje Jezusa pa so ogrožale mnogo interesov in pozicij oblasti. Namreč v takratni Judeji so vladali Rimljani, ki so bili poiteisti in cesarji imperija so se imeli za Bogove zato so vzbujali strah in spoštovanje ljudstva dokler se ne pojavi Jezus z njegovimi »radikalnimi« idejami, ki vsekakor niso ustrezale imperiju, zato se ni čuditi, da je končal na križu. Nekaj dni po križanju Jezusa, ko je bil pokopan, so se začele širiti govorice, da je vstal od mrtvih. Še danes vsi kristjani Veliko noč praznujejo kot največji krščanski praznik. Ta ideja vstajenje pomeni začetek krščanstva, ki se oblikuje v Judeji in po zaslugi apostolov razmahne na vse strani. Krščanstvo naj bi izničilo vse poganske bogove in postavilo na vrh enega samega. Zelo pomembno je dejstvo da je krščanstvo vpeljalo etiko in moralo, torej revnim in bogatim je nova vera dajala nasvete, kako naj živijo.

Rimljani so krščanstvo zatirali in ga poskušali izkoreniniti iz njene zibelke, kjer se je »rodilo«, zato apostoli iščejo izhode in odpotujejo iz Bližnjega vzhoda, takratne Judeje. Apostol Tomaž se je odpravil proti Indiji, Jakob preko Afrike v Španijo, Peter in Pavel preko Anatolije in Grčije v Italijo, Janez pa je ostal v Mali Aziji. Na ta način se krščanstvo začne širiti na vse strani. Še celo več lahko rečeno, da je krščanstvo rodilo na današnjem Bližnjem vzhodu in ter se razvilo in preoblikovalo izven meja Judeje.

Na območju takratne Judeje (rimska Palestina) so tedaj živeli Judje in palestinski pogani. Krščanstvo je pritegovalo vse več ljudi in se širilo izven glavnih centrov takratnega Rimskega imperija, med katerimi je bila najpomembnejša Anatolija, kjer je bil napisan večji del Nove Zaveze. Anatolijo so poseljevale judovske skupnosti, grški in rimski pogani in druge etnične skupine. Vzrok za hitro širitev na tem območju pa ni bila samo oddaljenost od glavnih središč rimske oblasti, ki je novo vero preganjala, ampak tudi gosta poselitev, večina ljudi je tu govorila skupni grški jezik in prek Anatolije je potekala tudi glavna prometnica med vzhodom in zahodom. Preganjanje in mučenje kristjanov je krščanstvo napravilo zanimivo za javnost, doseglo je ravno nasprotni učinek, kot so ga preganjalci pričakovali.

Krščanstvo se je torej rodilo v Judeji, širilo pa se je s spreobračanjem poganov in judovsko-krščanskih skupnosti iz Anatolije, ki so bile razpredene skoraj po celotnem imperiju. Krščanski nauk, ki so ga sprejemali Judje je bil drugačen od tistega, ki so ga sprejeli pogani, saj so si ga skupnosti prilagodile svojim že obstoječim idejam. Tudi apostoli niso širili enotnega nauka, zato je bilo krščanstvo čisto na svojem začetku precej neusklajeno in znotraj sebe razdeljeno.

Tako nehomogeno krščanstvo, ki se je razlikovalo v doktrini in bogoslužju, je leta 313 rimski cesar Konstantin Veliki z milanskim ediktom uzakonil kot državno vero z namenom, da bi podpirala dvor. V ta namen pa je bilo treba nauk poenotiti. O pravem in enotnem izročilu, ki bo vsebovalo dogme[5] krščanstva, so se verski voditelji dogovorili na koncilih, katerih sklepe potem bi nato cesar uzakonil. V teh velikih centrih so delovali škofje, ki so dobili naziv patriarh. Vse, ki sprejetih dogovorov ne podprejo, poimenujejo heretike[6], jih odstranijo s položajev in izženejo.

Koncili

Do razkola med vzhodno in zahodno cerkvijo se je odvilo sedem koncilov[7], ki so skupni za celotno krščanstvo, tako zahodno kot vzhodno. Koncili so potekali v Nikeji (leta 325), Carigradu (381), Efezu (431), Kalcedonu (451), Carigradu (553 in 681) ter ponovno v Nikeji (787).

Na prvem ekumenskem[8] koncilu leta 325 v Nikeji so sprejeli dogmo o troedinosti Boga kjer je Oče, Sin in Sv. Duh temelj krščanske liturgije. Vse tri substance Boga obstajajo samostojno, a hkrati tvorijo eno božje bistvo. Te dogme ni hotel sprejeti Aleksandrijski duhovnik Arij (njegovi privrženci so se imenovali arijanci), ki trdijo, da Kristus ni Bog. Podobno danes uči islam: Mohamed ni Božji sin, ampak je le prenašalec božjega sporočila, torej je prerok. Arijanstvo je bilo spodbito in kasneje tudi preganjano.

Da bi vero še bolj utrdil, je Konstantin leta 330 premestil cesarski prestol iz Rima v Bizanc – Konstantinopel (Carigrad). Leta 381 so v Kalcedonu na drugem ekumenskem koncilu določili pet velikih verskih centrov Rimskega imperija: Rim, Carigrad, Aleksandrija, Antiohija in Jeruzalem. Carigrad kot »Novi Rim« je postal središče za celotno vzhodno cerkev, Rim pa za zahodno. Šele pod vladavino Teodozija (l. 381) sprejmejo krščanstvo edino državno vero in s tem postopoma obračunajo z drugače mislečimi gnostičnimi gibanji (herezijami) in naredili cerkev kot enotno organizacijo, ki jo je podpiral dvor in cesar sam.

Na tretjem ekumenskem koncilu v Efezu so reševali konflikt zaradi hiearhije cerkvenih središč na vzhodu. Pred preselitvijo cesarskega mesta iz Rima v Carigrad, je namreč veljal za glavno versko središče Rim, sledili sta mu Aleksandrija in Antiohija. Aleksadrijski patriarh je spodbijal Carigradu vodilno mesto v vzhodni cerkvi, ker se je postavil pred Aleksandrijo. Spor sta vodila carigrajski patriarh Nestorij in aleksandrijski patriarh Ciril. Formalno pa je spor potekal le o vlogi Jezusove matere Marije. Nestorij (nestorijanci) je poudarjal, da sta v Kristusu dve naravi, božja in človeška. Iz tega sledi, da je Marija mati človeka in ne Boga, zato bi morali izraz »Theotokos« (Bogorodica, Božja mati) zamenjati z izrazom »Christotokos« (Kristusova mati). Njegov nauk so na koncilu zavrgli in obsodili ter priznali nauk aleksandrijskega patriarha Cirila, ki je poudarjal, da je Jezus Bog in človek hkrati, torej Marija upravičeno nosi ime »Božja mati«. Koncil se je končal s cerkvenim razkolom med antiohijsko cerkvijo ki je podpirala Nestorija in aleksandrijsko cerkvijo. Nestorja so izobčili in pregnali, vendar se je njegov nauk širil naprej tudi prek vzhodnih meja rimskega cesarstva.

Spor se je nadaljeval do leta 451,[9]  ko je prišlo do usodnejšega razkola. Kristjani se tedaj razdelijo na privržence Cirila – monofizite in na nestorijance, (Jakobiti, Kopti). Monofiziti, današnji Kopti, priznavajo le božjo naravo Jezusa, nestorijanci pa božjo in človeško. Leta 553 Nestorijanci na Bližnjem vzhodu zapustijo uradno cerkev in močno vplivajo na nastanek islama[10]. Bistvo tega spora pa je imelo politično ozadje, šlo je za hiearhijo verskih centrov Carigrad, Rim in Aleksandrija, kar privede do ločitve  znotraj krščanstva.

Na zadnjem koncilu 787 leta so obravnavali vprašanje, ali so ikone (božja podobe) svete. O tem so se cerkveni krogi prerekali že od leta 726. Menihi so jih častili kot svete, za ikonoborce, ki jih je podpiral dvor, pa je bilo čaščenje ikon krivoverstvo. Nadomestiti so jih hoteli s tradicionalnimi krščanskimi simboli, križem, knjigo. Večina ikon je bila takrat uničenih, med njimi izjemne freske in mozaiki. Ozadje pa je bilo manj duhovno: vzhodne cerkve so s prodajo ikon služile in bogatele in se temu niso hotele odpovedati.

Kulturna delitev med zahodom in vzhodom se poglabljala vse do leta 1054, ko se je vzhodna pravoslavna[11] cerkev povsem ločila od zahodnega krščanstva – katolištva. Vzhodna, pravoslavna cerkev se je že stoletja odmikala od rimske (katoliške) cerkve. Imeli sta različne obrede, pri maši rabili različen kruh, različna so bila stališča do rabe ikon v cerkvah. Glavni razlog za razkol pa je bil v teoriji vzhodnih cerkva, da mora biti cerkev pod nadzorom zbora petih patriarhov (Antiohija, Aleksandrija, Jeruzalem, Rim in Carigrad), medtem ko so na zahodu trdili, da mora cerkev voditi samo papež (Rim). Pravoslavna cerkev prvenstva papeža ne priznava.

ISLAM

Medtem ko so se krščanske cerkve oblikovale, dogovarjale in politično medsebojno tekmovale, se je na Bližnjem vzhodu začenjala razvijati nova in hkrati najmlajša od Abrahamovih ver, islam[12]. Začetnik in pobudnik islama je bil Mohamed, ki je živel v 6. in 7. stoletju na Arabskem polotoku. Arabija je bila v takratnem času plemensko organizirana. Plemena so bila sestavljena iz več klanov, ki so medsebojno tekmovala za prevlado. Vsak posameznik se je moral držati klanskih pravil, norm, običajev, sicer je bil izključen iz klana, kar je bila najstrožja kazen. V pretežno puščavskem svetu, medsebojno sprta plemena niso imela velikih možnosti kmetovanja, ampak so se več ali manj ukvarjala s trgovino. Nekatera plemena so imela nadzor nad trgovino (pobirali so davke od prodaje) in nad verskim turizmom in s tem bogatela. Središče trgovine sta bili Jasrib (Medina) in Meka, kjer so se križale karavanske poti iz vzhoda in zahoda. Meka je bila tudi versko središče, kamor so ljudje prihajali na romanja že od nekdaj, saj tu se je nahajalo svetišče Kaaba[13] v obliki črne kocke; ki je kasneje postala najpomembnejša muslimanska svetinja. Ljudje, ki so prihajali v Meko so častili različne malike (kipce, božje podobe itd.), saj so pred prihodom islama tu živeli politeisti, Judje in Kristjani. Na račun politeistov so bogateli že tako bogati trgovci, ki so romarjem prodajali kipce vse do 6. stoletja, ko so se na Arabskem polotoku začele medplemenske vojne.

V takih razmerah se je leta 570 v revni družini rodil Mohamed. Bil je sirota, vzgajala sta ga ded in stric. Postal je trgovec, znan po poštenosti. Velikokrat je potoval med Meko in Medino, kjer je spoznal svojo prvo ženo, bogato vdovo Hadidžo. Tako mu postaneta znana, oba svetova: bogati in revni. Kaj kmalu je ugotovil, da živi v neenotni, družbeno razslojeni družbi, kar je hotel spremeniti. Predlaga družbeno enakost in vero v enega Boga, kjer bo vsak posameznik pred Bogom in zakonom enak. Temu se upre takratna družbena elita, ki je živela prav na račun neenakosti in denarja od romarjev. Kljub uporom je Mohamed vedel, da mora za sprejetje novega nauka narediti v družbi kar nekaj radikalnih sprememb. Najprej je združil sprta plemena tako, da jih je uvedel v vero v enega Boga (Alaha). Naslednji korak je bila uveljavitev skupne morale in etike –  današnjega šeriatskega prava, kjer je poudarjeno, da smo pred Bogom vsi enaki ne glede na spol, bogastvo, klan.

Ves čas družbenega kaosa pa hodi meditirat, kjer mu nadangel Gabrijel (Džibril) pošilja Božja (Alahova) sporočila[14] celih 22 let, on pa jih prenaša ljudem vse do svoje smrti. Zbrana so v Koranu, islamski sveti knjigi. Mohamed postane prerok (medij) med ljudstvom in Bogom (Alahom – Očetom).

Koran

Mohamed poudarja to, kar je napisano v Koranu[15], zbiki priporočil[16], ki ima 114 poglavjih (sure); in 6666 verzov (ajeti) in so napisana v arabskem jeziku.

Najpomembnejše je pet kamnov (stebrov) islama:

Šahada – je izpoved vere, kjer musliman izreka, da ni drugega Boga razen Alaha in Mohamed je njegov prerok. Ta stavek ozanja monoteizem in pristnost Mohameda kot zadnjega preroka.

Salat – je izvajanje liturgična molitve, ki jo je potrebno ponavljati petkrat dnevno ob klicu mujezina.[17] Pred molitvijo se je treba obredno očistiti z vodo in moliti v arabščini s predklonom Alahu. Molitve ni treba opravljati v svetem objektu kot v krščanstvu, ampak kjerkoli, važno je le, da je vernik obrnjen v smeri proti Meki. Molitev je prilagojena načelom islamske filozofije in je zato individualna – vsak sam se obrača k Bogu, brez posrednikov (v krščanstvu župnika).

Zekat – je zakonita miloščina. Vsak musliman naj bi daroval 2,5 % odstotka svojega imetja (denar, obleka, hrana) revežem, invalidom. Prav s tem »stebrom« je islam osvojil svet. Zekat uveljavlja islamski socialni sistem, ki nakazuje družbeno enakost. Zekat oz. miloščina je bila v takratnih družbenih razmerah izredno pomembna, ker je poskrbela za tiste, ki so bili na robu družbe.

Saum – je post oz. ramadan.[18] V času posta od sončnega vzhoda do zahoda naj musliman ne jede, pije, kadi in spolno občuje. Namen posta ni askeza, ampak samodisciplina in čiščenje duše, tako fizično kot psihično.[19]

Hadž – je romanje v Meko. Vsak musliman naj bi, če je le mogoče, vsaj enkrat v življenju romal v Meko, kjer se nahaja Kaba. Kdor je romanje opravil, dobi naziv hadžija.

Poleg teh petih stebrov/priporočil islama so v Koran vključeni še hadisi[20] in šeriatsko pravo.[21]

Zgodovinsko gledano islam se je po smrti Mohameda, leta 632 leta, naglo širil prek trgovskih poti in osvajanj, ne pa tako kot pri kristjanih z razširjanjem evangelija. Ker Mohamed ni imel moških potomcev, so njegovi nasledniki (kalifi) prišli v velik spor ob vprašanju, kdo je njegov zakoniti naslednik. Ob tem vprašanju se danes muslimani delijo na dve veji – sunite in šiite (kot kristjani na katolike in pravoslavne).

 

Skupni elementi Abrahamovih religij in razlike med njimi

Danes se premalo zavedamo dejstva, da je bil islam v svoji zlati dobi (vse do odkritja Amerike) prvovrstno družbeno gibanje, ki je zelo močno vplivalo na razvoj Arabije in posledično tudi Evrope. Vse tri monoteistične svetovne vere so se pravzaprav rodile na istem geografskem območju. Tam je stal nekdanji Salomonov tempelj, tam je bil križan Jezus Kristus in tam se nahaja tudi Meka s Kaabo, sveto mesto muslimanov. Bog je za vse tri religije isti, le imenujejo ga drugače: za Jude je Jahve; za kristjane Jezus Kristus za muslimane pa Alah. Največja razlika, ki obstaja med njimi, je ideja o preroku in božjem sinu. Medtem ko kristjani verjamejo v Jezusa Kristusa, ki je Oče, Sin in Sv. Duh hkrati, Judje in muslimani pa verjamejo v Boga, ki jim ga približa prerok. Prerok pri Judih je Mojzes, pri Muslimanih pa Mohamed. Oba kot božja izbranca komunicirata z ljudstvom. Kot že rečeno kristjani verjamejo, da je Jezus Kristus božji sin, ki nima le človeške narave, ampak tudi Božjo.

Vse tri vere pa priznavajo staro zavezo in praočeta Mojzesa (Musa). Muslimani in kristjani so že dočakali svojega odrešenika, Judje pa še vedno čakajo nanj.

Najmlajša vera islam priznava vse praočete, le drugače jih imenuje: Adam je Adem, Mojzes je Musa, Abraham je Ibrahim, Jožef je Jusuf, Jakob je Ayub, Jezus je Isa. Za muslimane so vsi nešteti preroki, ki so živeli pred Mohamedom, a zadnji prerok je Mohamed. Nikakor se pa Mohamed ni strinjal s tem, da je Jezus sin Boga in v tem je temeljna razlika med obema oz. tremi vejami Abrahamove vere.

Da vse tri vere imenujemo Abrahamove[22] je izvor Biblijska zgodba o Abramu (Abrahamu), ki je bil eden izmed Noetovih[23] potomcev, ki je živel v Mezopotamiji. Za razliko od drugih (politeistov) je častil le enega Boga (Jahve), zato je postal Božji izbranec, ki mu je Bog obljubil deželo (Kanaan),[24] kjer bodo vsi njegovi rodovi blagoslovljeni. Abram se tako odpravi na potovanje proti izbrani deželi in se tam naseli s svojo družino. Oženi se s Saro, ki pa mu ne more roditi potomca. Ker hoče ohraniti svoj rod, za svojo drugo ženo vzame Hagaro (ženino deklo), ki mu rodi sina Izmaela. Na stara leta pa se Bog prikaže Abramu in mu da novo ime Abraham.[25]  Zagotovi mu naslednika s prvo ženo Saro. Sara rodi sina Izaka, nato pa zahteva, da Abraham izžene Izmaela in Hagaro iz plemena. Tu naletimo na prvo razhajanje med koranskimi in bibličnimi pripovedmi. Po Koranu je Izmael odšel do kraja, kjer je danes nastala Meka.[26] Njegovi potomci, ki so bili v Arabiji, so postali muslimani; Izakovi potomci, ki so ostali v Palestini, pa so bili Hebrejci in so postali Judje, kasneje pa nekateri od njih sprejeli krščanstvo. To je ključna zgodba oz. deblo drevesa iz katerega izvirajo med seboj se prepletajoče se vere, ki se evolucijsko dopolnjujejo.

Vse tri veje Abrahamove vere so bila odgovor na takratne družbene razmere. Vsaka zase je predstavljala spremembe, za takratni čas radikalne, ki so postopoma spremenile podobo sveta. Tako Mojzes kot Jezus in Mohamed so hoteli spremeniti takratni svet na boljše. Bili so »vizionarji«, ki so se postavili na rob takratne družbe in v imenu pravice in ljudstva vsak na svoj način tvegali svoja življenja.

LITERATURA:

Judovstvo, Uterman Alan, 2000

Mohamed, Alahov prerok, Ana- Marie Delcomber, 1994

Zlata veja, James Frazer, 2001

Enciklopedija krščanstva

Zgodovina starega vzhoda, Vsevold Igorevič Avdiev, 1964

Vera v zgodovini narodov sveta, Sergej Aleksandrovič Tokarev, 1974

Ljudstva sveta, Edward, Ewans-Prichard, 1980

Zgodovina krščanstva, Tim Dowley, 1992

Naravna zgodovina religije, David Hume, 2001

Svetovne religije, Huston Smith, 1996

Križarji in svet vzhoda, Georges Tate, 1994

Velika verstva sveta, 1991

Svetovne religije, Marjan Smrke, 2000

Vzpon in padec Bizanca, Bogdan Sajovic, 2003

Zgodovina religioznih verovanj in idej, Mircea Eliade, 1996

Biblijske zgodbe, Alexander Pat, 1990

Islam između iztoka i zapada, Alija Izetbegović, 1988

Zgodovina Boga, od Abrahama do današnjih dni, Karen Armstrong, 2006

Opombe:


[1] Reki  tečeta skozi današnjo vzhodno Turčijo, Sirijo in Irak

[2] Abraham z družino je živel v Harranu (blizu Šanliurfe  v današnji  JV Turčiji)

[3] Rojstni kraj Abrahama

[4] Mesija – (hebr.) »maziljeni«, v gr. jeziku Hristos (Kristus); oznaka velikega kralja in duhovnika, pozneje pričakovanega potomca Davidovega rodu, ki bo ustanovil mesijansko kraljestvo

[5] Dogma –  temeljni verski nauk, verska resnica ki ne dopušča dvoma

[6] Herezija – koncept za krivo vero; odstopanje od edino prave vere ali prepričanja; Heretik – nekdo ki se postavlja po robu soc. sprejeti veri in je podvržen izobčitvi,…

[7] gre za zbor, kamor je cesar sklical voditelje vseh cerkva (škofe, patriarhe,…)

[8] Ekumenski zbor – svetoven zbor, svetoven pa zaradi tega ker so se ga udeležili škofi vseh cerkva (na prvem je bilo cca. 220 škofov), katerega sklepi so obvezni za vso cerkev

[9] Drugi večji razkol je bil v 11, stoletju, ko se loči katolištvo od pravoslavne cerkve.

[10] Mohamed je prerok, ki nima Božjih substanc, ampak le prenaša sporočila Alaha (Boga – Očeta)

[11] Značilnosti pravoslavne cerkve: 1. Cerkve so narodne, vsaka etnija ima svojo cerkveno organizacijo, ki je od drugih ločena; 2. so avtokefalne = se same upravljajo; 3. Carigrajski patriarh je prvi med enakimi; 4. Kontemplativno meništvo = neproduktivna askeza, kjer molijo in meditirajo; 5. Obredne razlike z RKC;  6. So nacionalne cerkve, medtem ko je katoliška  cerkev nadnacionalna (nad vsem).

[12] Islam pomeni vdanost v Božjo voljo, njegovi pripadniki so muslimani

[13] Po muslimanski tradiciji naj bi ga prinesel nadangel Gabrijel, po znanstveni teoriji je ta kamen meteoritskega izvora (črne barve), ki naj bi priletel na zemljo, ko je Bog pregnal Adama iz raja. Po legendi naj bi bil kamen sprva snežno bel, a od poljubov počrnel, ki sta ga  po vesoljnem potopu jo ponovno zgradila Abraham in njegov sin Izmael, V Kabi so pred prihodom islama častili več kot 360 božanstev.

[14] Sprva so mislila, da je nova oblika gibanje le ena izmed oblik nestorijanstva, a se je kasneje razvila v novo vero.

[15] V arabščini beseda koran dobesedno pomeni recitiranje. Je najbolj recitirana in memorirana knjiga na svetu

[16] Koran na zapoveduje, ampak daje priporočila kako naj človeč živi. V tem je bistvena razlika med krščanstvom in islamom.

[17] Judje so za bogoslužje uporabljali rog, Kristjani zvon, muslimani pa so se odločili za človeški glas – muezin, še danes kliče h molitvi.

[18] Ramadan je deveti muslimanski mesec, sveti mesec. Mohamed je v tem mesecu leta 622 doživel svoje prvo razodetje in prvo zgodovinsko selitev (hidžra) iz Meke v Medino. Muslimani štejejo po lunarnem koledarju, tako da ramadan pada v različne letne čase.

[19] Običaj »žrtvenega« jagneta, ki ga muslimani žrtvujejo ob koncu ramadana, izvira iz Biblijske zgodbe o Abrahamu in njegovem sinu Izaku. Jahve se je odločil preizkusiti, koliko mu je Abraham zvest in zahteval od njega, naj žrtvuje svojega sina Izaka kot žalno daritev. Abraham je to tudi storil, a mu je Bog namesto Izaka nastavil jagnje, ki se na isti način žrtvuje ob koncu ramadana.

[20] Hadisi so zbirka zbranih ustnih pripovedi, vsega kar je prerok Mohamed izjavil naglas, kar je naredil in kar si je mislil.

[21] To so verski predpisi, ki uravnavajo življenje v skupnosti. Islamsko versko pravo- pokriva vse vidike življenja ter obsega: kar je bog zapovedal, priporočil, pustil z zakonom nedoločeno, odklonil, vendar ne izrecno prepovedal in izrecno prepovedal.

[22] Abrahamova religija je podoben izraz kot npr. hinduizem – ta perzijska skovanka vključuje celo paleto »hinduističnih« ver in prepričanj, ki imajo isto osnovo, a se ločijo po ideologiji. Ravno takšna razlika je med tremi glavnimi monoteističnimi »Abrahamovimi« verami.

[23] Noetu, ki je imel sina z imenom Sem. Od tod izhaja beseda semit; dobesedno pa semit pomeni Semovega potomca. Tako kot Judje se imajo tudi Arabci za semite. Semovi potomci vodijo do Abrahama in do tukaj smo še vedno v tradiciji krščanstva in judovstva.

[24] Kanaan je današnja Palestina, ki je danes žarišče mnogim medverskih spopadov in vojn.

[25] Trije A-ji v njegovem imenu štejejo že začetek kasnejših ver in Bog spremni ime tudi Sari (prej se imenuje Saraja). Muslimani imenujejo Abrahama – Ibrahim.

[26] Iz Izmaela izvirajo vsa arabska plemena.

Advertisements
Gallery | This entry was posted in antropologija and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s