ČLANEK – INDIJSKA KULTURA

INDIJSKA KULTURA

Avtorica: mag. Ksenija Čermelj

Povzetek strokovno-znanastenega članka 2011/5

Indijska kultura je starodavna in sega v same začetke človeštva, prav tako pa je zamotana in skrivnostna. Indija je ena izmed dežel, ki vsebuje največje kulturne, jezikovne in etnične razlike.

Ko Indijo spoznavaš, postaja izrazit občutek, kot da ni nič res, kot da je vse okoli tebe le pravljica, domišljija.

Tudi sem prodira zahodna civilizacija, racionalen način mišljenj, znanost in najrazličnejši vplivi ostalega sveta. A tukaj se vse pomeša, ker se Indija ničemur ne upira, vse sprejme kot del kozmične resnice in ničemur ni dano preživeti te preizkušnje. Indija kaže sliko večnosti in hkrati božansko igro trenutka v nenehnem spreminjanju.

Začetki indijske kulture po uradnih virih segajo v obdobje 3000 let pred našim štetjem. Imenujemo jo ”dravidijska civilizacija“ ali ”Indus civilizacija“ (iz imena Indus izvira ime Hindu), ker se nahaja ob reki Indus. Segala je v gorovje današnjega indijskega in pakistanskega ozemlja. Šele v zadnjih desetletjih so z izkopavanjem odkrili velika starodavna mesta, ki pričajo o visoko razviti antični civilizaciji. Obstajajo mnenja, da so jo uničili Indoevropejci, arheološke in paleoklimatske teorije pa zatrjujejo, da so bile njenega propada krive naravne katastrofe – potresi, poplave in suše.

Poleg Indus civilizacije je znana tudi Saraswati Sinddhu civilizacija, ki naj bi ostajala v enakem časovnem obdobju. A ta se je razprostirala ob reki Saraswati, reki, ki je ni več, takrat pa je tekla preko današnjega Radžastana, torej vzporedno z reko Indus.

Prebivalci s severa naj bi se zaradi katastrofe selili v različne dele sveta. Del tega prebivalstva naj bi se pomaknilo na jug Indije in tam se je dravidijska kultura ohranila do danes.

Opisi starodavnih časov so se ohranili v starih sanskrt (indoevropejskih) zapisih imenovani Veda, kjer so opisi prvih civilizacij in zgodovinskih dogodkov. Men njimi je civilizacija, ki naj bi cvetela na velikem kontinentu, ki je v času katastrofe in velike poplave, pred približno 10.000 let pred našim štetjem, izginil. To »mitološko« dejstvo povezujemo z zgodo o Manuju (zgodba o prvi inkarnacija hindujskega boga Višnuja), Neotovi barki in Gilgamešu; saj vsi tri spisi govorijo o velikih vodah, ki so se v istem obdobju pojavile na tem svetu.

Ti opisi katastrof in poplave spominjajo pa tudi na skrivnostne zgodbe, ki so jih pripovedovali egipčanski duhovniki in se povezujejo z Atlantido, ki jo je opisoval Platon. Teorija predpostavlja, da je v ledenem obdobju, ki se je pojavljalo v presledkih vsakih 20.000 let, je nivo morja segalo 150 do 200 metrov nižje kot danes. Zato je bil obalni pas 200  kilometrov širši in je povezoval mnogo otokov in zemeljskih delov. Ob koncu ledene dobe so se ogromni ledeniki, ki so pokrivali Ameriko in Evrazijo, topili. Voda je iztekala v morje in gladina morja se je tako višala. Nekateri zemeljski deli so se potopili in izgini za vedno. Druga teorija razlaga, da je pri katastrofi prišlo do premika zemeljske skorje in zato je danes nemogoče ugotoviti, na katerem mestu, naj bi se nekdanja civilizacija nahajala.

So pa tudi teorije, ki trdijo, da starodavni opisi dogodkov, bogov in herojev različnih religij in kultur nanašajo na isti zgodovinski dogodek. 

Zgodovinski opisi, ki temeljijo na krščanstvu, opisujejo Indoevropejce (ali Indoirance) kot priseljence in nomadska (bojevniška) plemena, ki so bila verjetno različnih porekel. Na indijsko podcelino naj bi vdirala z območja današnje Rusije, Turkestana (Osrednja Azija), in čez Mezopotamijo. Njihovi prvi pohodi naj bi bili v obdobju med 1500 do 2000 let pred našim štetjem. Plemena so napadala in vladala severnemu delu ozemlja v različnih obdobjih in bila združena pod imenom Arijci (superiorna rasa). V nekem obdobju so se premaknili s severa k reki Ganges, katere okolica je bila v tistem obdobju glede na vire neobljudena in poraščena s pragozdom, ki so ga krčili in tam se je začela razvijati nova civilizacija, imenovana indijska civilizacija.

Prvotna arijska religija časti boga  nevihte ali boga neba, ki uživa v vojni. Imenuje se ”Dyaus“, beseda se povezuje z Zevsom (Deus), tudi z ”Devi“, ki je beseda iz sanskrta in pomeni boga, in tudi z angleško besedo ”devine“, kar pomeni božansko.

Ni trdnih dokazov, ki bi potrjevali, da so bila arijska plemena nomadska in da so prihajala čez Mezopotamijo na ozemlje Indije. Prav tako bi lahko trdili, da se je del arijske kulture preselil v območje Sredozemskega morja in ustvaril začetke grške civilizacije.

V starodavni indijski civilizaciji v severnem delu današnje Indije in ob reki Ganges prevladuje v nekem zgodovinskem obdobju arijska religija in v tistem času se je začela ustvarjati nova socialna struktura (varna = barva), iz katere so izšle kaste. Te so se ohranile do danes. Ljudem različnih kast je bilo prepovedano skleniti zakonsko zvezo. Obstajalo je na tisoče, ki so ločevale različna verovanja, poklice, območja, kulturne statuse, plemenske ureditve,…Štirje glavni razredi pa so ljudi delili v arijske duhovnike in učenjake, ki so predstavljali prvi razred; arijske voditelje in vojskovodje, ki so bili drugi razred; sledili so veliki kmetje in trgovci in najnižji razred so bili mali kmetje in delavci – sužnji. “Nedotakljivi” pa so bili ljudje brez kakršnihkoli pravic, bili so izvrženi iz družbe.

V 20. stoletju je nacistična propaganda zagovarjala arijsko superiornost in trdila, da germansko poreklo izvira iz arijskega.

Arijski religiozni  teksti, napisani okoli 1500 let pred našim štetjem, imenovana Veda (pomeni znanje), so danes sprejeti kot resnica o hindujski religiji. Pod vplivi raznih verovanj so bili 1000 do 500 let pred našim štetjem dovršeni.

Zgodnji brahmanizem je nastal v prvem stoletju pred našim štetjem pod vplivom budizma in džanizma, ki ne sodita v Vede. Brahmanski duhovniki so bili primorani začeti sprejemati verovanja množic in pokazali večjo skrb za ljudi. Zato se v post-vedski literaturi pojavljajo spremembe; ta se ubada s strukturo individualnega in socialnega življenja, opisuje ponavljajoči krog rojstev (samsara) in triboštvo (Trimurti) v vesolju. 

Dravidska tradicija je preživela zgodovinske dogodke in spremembe ter ohranila neko ezoterično znanje. Manjšino prebivalstva je predstavljala in še predstavlja že od nekdaj obstoječa skupina ljudi, ki se ni prištevala v nobeno kasto. Ti ljudje so živeli ločeni od drugih, večinoma v neobljudenih delih visokega gorovja, globoko v gozdovih, v odročnih votlinah; tam, kjer drugi ne bi preživeli. Živeli so asketsko in bili sposobni preživeti v najokrutnejših življenjskih pogojih. Preprosto prebivalstvo jih je imelo za svete in jih globoko spoštovalo. Mogoče so ti ljudje potomci voditeljev in učenjakov pozabljene in neke zatrte kulture, ki so jim bile odvzete človeške pravice in so bili ožigosani na nečiste in ”nedotakljive“.

V nekem obdobju se je začelo pojavljati splošno zanimanje za ohranjeno dravidsko znanje in tako so nastajale različne interpretacije starih tekstov in izročil. Ker je bilo to znanje vedno bolj skrivno, vse te interpretacije niso pravilne in so nepopolne. Nekateri viri tudi zatrjujejo, da so bile vsebine spremenjene zaradi političnih spletk in težnje ustvarjanja zmede v ljudskih verovanjih.

A ti dogodki so ustvarili nove ugodne pogoje za mešanje in prelivanje različnih kultur. Verovanja in kultura kast, razredov, etničnih skupin so se čisto pomešali med seboj. To mešanico najrazličnejših vplivov, ki je dobila svojevrstno obliko, ironično in polno protislovij, imenujemo danes indijska kultura. Zaradi zgodovinskih razmer je prišlo do dveh smeri: hindu religija, ki predstavlja politično smer. Politična zasnova je približno jasna, čeprav polna protislovij; opisuje zgodovino, socialno strukturo in religiji; spiritualna, ezoterična zasnova pa je manj jasna. Bitka med njima se nadaljuje še danes.

Nihče ne ve, kaj in kako je joga nastala. Beseda ”joga“ je indoevropska beseda in pomeni zveza. Danes se joga deli na različne veje. Smer, ki se ubada s fizičnimi vajama, položaji joge (asane), jo imenujemo hatha joga in je verjetno najstarejša joga. Kakšna je bila joga v starodavnih časih si je težko predstavljati. Vse vrste joge, ki danes obstajajo so prelite ena v drugo. Verjetno kažejo na neko dogajanje v zgodovini, na različne vplive in podobno. Najstarejši ohranjeni zapiski o jogi se imenujejo joga – sutre. So aforizmi, ki jih sestavljajo štirje zvezki. Napisal jih je mislec Patanjali, o katerem se ničesar ne ve, niti kdo je bil ali v katerem obdobju je živel. Jogo povezuje z neteistično sankhiya šolo. Ti se je preučevalo filozofijo, ki je bila v antičnih časih vpogled. Šest temeljnih vpogledov je bilo: 1. Nyaya ali šola logike; 2. Vaisheshika ali šola atomizma; 3. Mimamsa ali šola, ki je branila avtentičnost vede; 4. Vedanta je bila nedualistična šola; 5. Joga; 6. in zadnja, verjetno najstarejša, Sankhya ali šola vzrokov.

Hatha joga je del Raja joge, ki je joga notranje koncentracije. Beseda hatha je sestavljenka iz ha-tha, kar pomeni sonce – luna. Ta dva elementa predstavljata dva osnovna pola, ki delujeta v našem parasimpatičnem živčnem sistemu in ustvarjata vročino in hlad. Ujameta se z dvema kanaloma (nadis), ki ležita na levi in desni strani hrbtenice. To pa polaritetno predstavlja: Šiva in Šakti ( moška in ženska energija).

Osnovni principi hatha joge se povezujejo z nadzorom razmnoževanja in čiščenjem ter z nadzorom vitalne energije (prana). Celosten sistem joge temelji na opazovanju te energije, ki naj bi bila vzrok vsem organskim fenomenom. Prana je nedeljen del kozmične energije (Šakti). Koncentrirana je v seksualni energiji. Reprodukcijski sistem deluje tudi kot razvojni mehanizem. Pri tem se seksualna energija ne porabi v reproduktivne namene, ampak kot nežen tok fizične energije prenese preko hrbtenice v možgane. To mikrokozmično kroženje v telesu se imenuje kundalini joga.

Tantra se je verjetno razvila v srednjem veku in predstavlja ostanke različnih starodavnih verovanj. Slovi po mistični poeziji. Tantro sestavlja mantra (mistične besede in zvoki), mandale (sveti diagram), časti se Šakti (žensko božanstvo). Vsebuje rituale, pri katerih se uporablja vino, meso, seksualno druženje in vse, kar vzbuja kundalini jogo. Izvajanje je lahko simbolično ali fizično. Cilj tantre leži v nadvladovanju in nadzorom nad seksualnostjo.  

Advertisements
Gallery | This entry was posted in indija, članek and tagged , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s